Mišo je zažvižgal. »Takoj sem opazil, kakšne noge imaš. Zelo trenirane. Sem že hotel nekaj reči, pa sem potem pozabil. Je že moralo priti kaj vmes.« Običajno bi rekla: Seveda, moje nenavadne kombinacije nog na X in na O pač ni mogoče prezreti. Ali pa: Od nekaterih ljudi pač ne moreš pričakovati več kot toliko. Nekateri imajo možgane tako nakodrane, da so povezave v njih vedno zatrpane kot avtoceste v petek popoldne. Kakšno smolo imaš, da si eden izmed njih. Običajno bi pač izustila kaj trapastega. Zdaj pa nisem rekla prav ničesar. Onemela sem kot Izabela, ko je Jan – o groza! Nekaj grozljivega se mi je začelo svitati! Nekaj srhljivega, česar sploh nisem hotela!!! Zajela sem sapo. Bila, sem si rekla, to ni mogoče. Motiš se. Pomiri se. Vse je v redu. Nisi zaljubljena, prav gotovo, to pa ne! V tistem trenutku me je Mišo objel čez rame in me potegnil bližje k sebi … pa še bližje … in … »Mami je rekla, da imaš obisk, Bila!« je zaklical Jošt. »Hej, kaj pa počneta? Bila, kaj bi tale rad od tebe?« Ljubim svojega mlajšega brata. Res, prav zares ga imam rada, toda v tistem trenutku bi ga najraje hladnokrvno nagnala iz sobe. Saj je bilo res zelo lepo od njega, da je odtrgal marjetico, da bi me razveselil. Toda zakaj je moral vdreti v mojo sobo prav v tej sekundi? »To je Mišo.« Ojoj, saj to sploh ni bil moj glas! Jošt me je zaskrbljeno pogledal. »Hej, Bila, si še vedno bolna? Tako smešno hreščeč glas imaš.« »Neumnost.« Zdaj mi je šlo že bolje. »Mišo je hotel samo vprašati, kako mi gre.«