Med najbolj vidne in tehtne primere Župančičeve t.i. didaktične proze in njegova najbolj imenitna besedila nasploh sodi literarnoteoretični esej Ritem in metrum, izšel 1917. v letniku Ljubljanskega zvona, ki ga je uredil pesnik. Avtor se najprej spomni nekdanjega pomenka na Dunaju s prijateljem Draganom Šando, ki je trdil, da so celó nekateri Prešernovi verzi metrično pomanjkljivi. Pesnik mu je nasprotno ob treh zaporedoma poudarjenih zlogih in namerno hreščečih glasovih v stihu iz »Krsta« »okróg vrát stráža na pomoč zavpije« dokazal njihovo vsebinsko upravičenost in posebno sugestivno moč, saj s svojo dinamiko in akustiko ponazarjajo nepričakovan, silovit in hrupen nočni spopad na Ajdovskem gradcu. Zatem se pesnik spoprime še z Andrejem Pavlíco, ta je v članku »Naša metrika v luči hebrejske«, priobčenem 1917 v Času, navedel še nekaj drugih »svojevoljnih« verzov iz Prešernove pesnitve, ki jih je v ta namen šolsko mehanično, se pravi nepravilno, akcentuiral. Tu Župančič opredeli razliko med ritmom in metrumom: prvi mu je nekaj naravnega, pomeni mu sámo razgibano življenje, zagon sonca in planetov, utripanje človeškega srca, drugi nekaj umetnega, izkonstruiranega, okorelo shemo in dogmo. Ritem in metrum torej označuje ne le kot nasprotje v pojmovanju verza, temveč tudi kot nasprotje v duševnih ustrojih in svetovnih nazorih ljudi. Župančič pa ne bi bil pesnik, če tudi v literarnoteoretičnem eseju ne bi segal pri opredeljevanju obeh pojmov po kontrastnih pesniških primerah: hudournik teče v naravi svobodno po terenu, inženir ga regulira nasilno; živega slapa ne moreš presekati z mečem, samo zamrzlega, oledenelega; zelena veja na drevesu je sočna in prožna, trhla mrtva in negibna. Pavlíci avtor zamerja tudi to, da o problemu metruma in ritma govori ob hebrejščini, ko pri nas o njem lahko odločajo le slovenščina pa naša ljudska in umetna pesem, posebno Prešernova. Ivan Prijatelj je prijatelju Župančiču v pismu z Dunaja izrazil navdušenje nad njegovima prispevkoma v majski številki Ljubljanskega zvona, nad pesmijo »Mesečina« in obravnavanim esejem: »K Tvojemu eseju o metru in ritmu Ti čestitam. Ena Tvoja pesem in en tak Tvoj esej daje eksistenčno pravico Zvonovi številki.« Aleš Ušeničnik pa je pesniku v Času ne docela upravičeno očital, da je v eseju literarnoteoretično vprašanje povezal s svetovnonazorskim, in sicer v škodo krščanstvu. Ne docela upravičeno zato, ker je pesnik pojma ritma in metruma izrazil med drugimi z naslednjima primerama: »Iskanje resnice skozi blodnje in zmote, borba duha za Boga na žive in mrtve – štiri poslednje reči lepo na pladnju.«