»Imam tablete, seveda jih imam, samo jih ne dam iz rok. Tukaj pred mano jih je treba pogoltniti, pred mojimi očmi, drugače pa nič. Vse tri naenkrat, pred mojimi očmi. Tudi poceni niso, dobim jih naravnost iz Švice,« se je razgovoril. »Meni gre za to, da po možnosti sploh ne bi vedela …« »Pretental bi jo rad, kajne, hi, hi, hi, človek ne more imeti vsega, ljubezen in avanture ne gredo skupaj, hi, hi,« se je doktor hihital kot kakšen hudoben škrat. »Me veseli, da se zabavate,« je Mateju udarila kri v glavo. »Kaj misliš, da si povedal kaj novega? Vsak tretji, ki pride sem, ima podobne ideje. So poročeni, zaročeni, ločeni, vsi so se kurbali, potem jih je pa strah. Vidiš, strah je posredi, ne pa ljubezen. Pa noben ne dobi tablete v roko, ker je to protizakonito. Zakaj bi šel jaz v keho zaradi vaše kurbarije?« Spet je romal košček žemlje v usta. Kljub temu, da jo je ves čas glodal, jo je pospravil komaj polovico. Matej ga je še nekaj časa opazoval, kako melje, potem pa se je razočarano obrnil proti vratom. »Oprostite, da sem vas motil,« je dejal kislo. Ko je že prijel za kljuko, je za seboj zaslišal hreščeč glas: »Počakaj.« Matej se je obrnil z novim upanjem v očeh. »Sestra, dajte mu tri švicarke za sabo,« je velel pomočnici, ki se je tako cel čas motala po sobi in vlekla na ušesa. »Ampak gospod doktor, saj vendar veste, da tega ne prakticiramo,« je osuplo vila roki in nato protestno zapustila ordinacijo. »Dal ti bom te tri švicarke, nič ne vem zakaj, ampak dal ti jih bom. Samo zavedaj se, da vse skupaj delaš na svojo odgovornost, mogoče bodo pozdravile še kaj več kot gonorejo, hi, hi, hi,« se je stari doktor s težavo dvignil od svoje žemljice s salamo. »S prijateljem sva ju skupaj spoznala. Tudi on je tukaj, z istim problemom,« je Matej omenil še Nejca. »To je pa od sile,« je zmajal starec z glavo in nekaj trenutkov premišljeval, »pokliči še njega.«