Zanimivo, kako veliko nas je v mladosti rado gledalo balinarje. Paradoksalno. Brezdelnim najstnikom na klopci, ujetnikom poletja, ki tistega dne nismo bili na kopališču, je bilo nadvse zanimivo gledati pretežno starce s počasnimi gibi, skope z besedami, ob šalah, ki so si jih izmenjevali in zabavnih kvečjemu drug drugemu, praviloma rahlo debelušne, rutinirane v nagibanju vratu steklenice piva k ustom, neatraktivno oblečene, z legendarno ustrojenimi kožami na obrazih, s hrapavimi glasovi, z dolgimi življenjskimi zgodbami, ki pa jih niso mogli ali pa niti hoteli povedati nikomur. Samo sediš, jih gledaš in ti je kul. Ne želiš si ničesar. Mir, po katerega ti ni treba v Indijo. Dovolj so ti njihovi glasovi, gibi, krogle, ki jih bližajo, blago povečanje vznemirjenja, ko pride do zbijanja, njihova andrht in prevzetost z igro. Čudna je ta atraktivnost balinanja. Veliko nas bi rado poizkusilo, vendar pa se zdi, da je priti na balinišče bolj ekskluziven in teže izvedljiv korak kot se prebiti v golf klub. Golf je pač stvar denarja in opreme, medtem ko je finta vstopa v druščino balinarjev stvar pridobitve zaupanja.