Na začetku pesnitve je Gilgameš predstavljen kot izgubljeni posameznik. V njegovem srcu divja vihar in začel se je znašati nad svojim ljudstvom, ki moli k bogovom za poravnavo teh krivic. Toda pomembno je to, je, da se bogovi niso več pripravljeni neposredno vmešavati v človeške zadeve. Namesto tega delujejo prek posrednika. Da bi Gilgamešu dali enakovrednega nasprotnika, ustvarijo Enkiduja, divjega barbara, ki pustoši po deželi. Njegovo golo telo je kosmato, njegovi lasje divje razmršeni, hrani se s travo in pije vodo iz mlakuž. Torej je Enkidu »Človek-kot-je-bil-na-začetku«, The Epic of Gilgamesh, I:iv:6, 13, 19, Myths from Mesopotamia, Creation, the Flood, Gilgamesh, and Others (prev. Stephanie Dalley, Oxford, 1989), 55. ki prej sodi med živali kot med ljudi. Da bi Gilgameš ukrotil Enkiduja, mu pošlje hotnico Šamhat, ki naj bi ga naučila civiliziranega vedenja. Po šestih nočeh s Šamhat Enkidu ugotovi, da njegove povezanosti z naravnim, živalskim svetom ni več. Postal je civiliziran, toda s tem je nekaj izgubil in ne samo pridobil. Enkidu je »oslabljen«, hkrati pa je postal »globok« in »podoben bogovom«. Ibid., I:iv:3036. str. 56. Pridobil je modrost in prefinjenost, ki mu bosta omogočili, da bo uglajeno zaživel v Uruku, to življenje pa je tako daleč onkraj naravnega stanja človeštva, da se zdi božansko.