Srečen konec? Ko je po letu dni spet šla v službo, se je odlično počutila: "Prepričana sem bila, da sem ozdravljena." Na žalost, pravi, se je motila. Zadnjih nekaj mesecev se ji je stanje spet poslabšalo; zaradi težav, ki jih vsakomur od nas prinaša življenje, spet spušča obroke. Ne, sploh ne misli, da je predebela, le hrana v želodcu jo spet moti, kot jo je svoje dni. Na krožniku je več ostankov, več hrane, še posebej tiste, ki ji bo kmalu potekel rok uporabnosti, konča v smeteh. Spet je shujšala, tako da ji kavbojke spet opletajo okrog bokov. "Žalostna sem," pravi, "ko vidim, da popuščam, da me motnja hranjenja spet premaguje. Več mislim o hrani. Kaj bom jedla? Kdaj bom jedla? Koliko?" Znova si želi na Zaloško, kjer se je imela lepo, vendar ji je dr. Karin Sernec, ki vodi oddelek, naročila, naj se za zdaj trudi sama, seveda ob rednih ambulantnih kontrolah in obiskih zunajbolnišnične terapevtske skupine enkrat na teden. "Poskušam," reče. "Seveda bi bila rada zdrava, čisto zdrava. Ampak mislim, da ne bom. Vse življenje, kaže, bom imela težave. Škoda. Fino bi bilo, če bi bil konec zares srečen."