Terapevti. Najprej so jo poslali k psihologu v bližnji zdravstveni dom. Dotlej še ni bil videl nikogar, ki bi mu, tako kot Mojci, hrana v želodcu povzročala tolikšno nelagodje. O motnjah hranjenja, ki so v zadnjih desetletjih postale globalen problem, ni vedel nič, zato se je zdravljenja lotil tako, da je shujšanemu dekletcu naročil, naj mu pripoveduje svoje sanje. "Dva meseca sem govorila, on pa zapisoval," se spominja Mojca. "Potem sem se tega naveličala. Ne bo me več k vam, sem mu rekla, ker samo pišete in me niti v oči ne pogledate." Tako je ostajala doma in še naprej hujšala. Izgubila je prijateljice, h košarki in tenisu pa tudi ni več hodila, ker jo je med igro večkrat obšla slabost. Kljub temu je bila še naprej prepričana, da ni bolna: "Hujšanje sem pripisovala pomanjkanju apetita, slabosti pa hormonskim motnjam." Ko je imela petnajst let, je tehtala že manj kot štirideset kilogramov. Sprejeli so jo na oddelek za mladostnike Centra za mentalno zdravje. "Tu so takoj vedeli, kaj je z menoj," pravi Mojca. "Da imam anoreksijo, je rekla dr. Martina Tomori. Z boleznijo sicer nimajo kaj prida izkušenj, se pa bodo potrudili." Na Poljanskem nasipu se je, najmlajša med vsemi, dobro počutila. "Vsi so bili prijazni z mano, vsi so mi prigovarjali, naj jem." Lepe besede niso zalegle. Pojedla je samo še kako žlico juhe, popila samo še požirek čaja. Shujšala je na enaintrideset kilogramov: "Bila sem čisti skelet, psihično pa tako uničena, da sem si želela le tega, da bi umrla." Odpeljali so jo na endokrinološki oddelek ljubljanskega Kliničnega centra: "Pozneje sem tu še trikrat dobila infuzijo, prvič pa so me hranili po sondi. To je bilo res grozno! Dva tehnika sta me držala, da so mi jo sploh lahko vtaknili skozi nos. Morda zdaj prav zato pazim, da ne bi spet tako shujšala. Morda, si včasih rečem, pa palica pomaga bolj kot lepa beseda."