Glede na človeško fiziognomijo je naraven položaj za uživanje obrokov sede po turško na tleh, s krožnikom pred seboj ali kvečjemu na 10 do 20 centimetrov dvignjeni površini. Pri takšnem sedenju je srce manj obremenjeno kot pri sedenju na stolu, zato kri laže steče v prebavila, kjer jo med obrokom tudi potrebujemo. Ko hrbtenico rahlo usločimo naprej, sprostimo celotno trebušno votlino in olajšamo spuščanje hrane v želodec. Ker je krožnik pod višino komolcev, so ramena sproščena, zato brez napetosti zajemamo hrano (najbolje z rokami) in jo nosimo do ust. Glava je nagnjena pod kotom 30 do 45 stopinj naprej, da se slina steka proti zobem in se med žvečenjem optimalno meša s hrano. V središču pogleda je krožnik, pod nos pa se nam kadijo dišave, saj ni le hrana za dušo (zlasti če je kuhar vešč), temveč tudi odlična spodbuda za izločanje prebavnih sokov.