Kakor Herofil je bil tudi Erazistrat v prvi vrsti zdravnik. Razpoložljivi podatki so sicer fragmentarni, vendar kažejo na izjemno mešanico zanimanj. V svoji zdravniški praksi je bil po vsem videzu previden in kritičen do drastičnih načinov zdravljenja, denimo puščanja krvi in močnih odvajal, ki so bili stalnica v grški medicini. Obenem pa je predstavil drzen, izviren fiziološki in patološki nauk. Tu najbolj izstopajo njegove razlage organskih procesov s pomočjo predstav, ki bi jih danes imenovali »mehanične«. Zgled je njegova teorija prebave. Aristotel, denimo, je menil, da hrano v želodcu doleti kvalitativna sprememba, »kuhanje«, ki jo je pripisoval »prirojeni toploti« v telesu in primerjal z vrenjem. Erazistrat pa je njegovo analogijo zavrnil in med drugim opozoril, da je toplota pri prebavi daleč manjša kot pri vrenju. Procese, ki se odvijajo v prebavni cevi, je poskušal kolikor mogoče razložiti v okviru mehanike. Vedel je, da potiskata hrano po prebavni cevi peristaltika požiralnika in krčenje želodca. Hrane torej ne privlači želodec (kot je pozneje verjel Galen), ampak jo po prebavni cevi potiska delovanje mišic. V želodcu je hrana podvržena nadaljnjemu mehaničnemu delovanju, »mletju«, nato pa se v obliki želodčnega soka iztisne skozi želodčne in črevesne stene v žile, ki so povezane z jetri. Naposled jo vsrkajo tkiva, ki jo potegnejo skozi žilne stene. Pri razlagi tega dela postopka se je Erazistrat skliceval na načelo horror vacui, tj. naravno težnjo k zapolnitvi praznine. Predpostavljal je, da v tkivih z izločanjem raznih ostankov nastane deloma prazen prostor, zaradi katerega naj bi ta tkiva sama posrkala nekaj vsebine žil. Drug zgled za Erazistratovo rabo mehaničnih razlag je njegova teorija o izločanju ostankov, kakršna sta žolč in urin. Tudi tu je bil deležen Galenove kritike, češ da je zanemaril naravno »privlačno« funkcijo jeter in ledvic. Toda Erazistratova teorija se je nanašala na preproste morfološke dejavnike. Ko neprečiščena kri