Zbudim se z zoprnimi sanjami. V Kudu sem iskal papir za zavit in poslat plakate in ker ga nisem našel, sem glasno preklinjal in vehementno odpiral predale in omare, kot bi bil v prostoru sam. Nakar so se en za drugim vsuli name očitki vseh deklet in žen, ki skrbijo za organizacijo ne le v Kudu, ampak tudi na Paniki v Kranju. Vse kulturne delavke, s katerimi se vedno tako prijazno razumem, so mi začele očitat, kako nemogoče se obnašam in kako zoprno jim je, ko tako preklinjam. Pa še tistega starega papirja, v katerega sem hotel zavit svoje plakate, mi niso pustile vzet. In kot sem rekel - same ženske. Moški del obeh inštitucij je izginil v kdove čigave sanje.