V Londonu se, resnici na ljubo, tudi sicer kolesari malo drugače kot drugod po svetu. Ne, ne zato, ker bi bile ulice tlakovane z zlatom, ampak zato, ker je vsak dan bitka za preživetje. Pri tem so krožišča samo en problem. Če odštejem vožnjo po pločnikih (ne-ne) in vožnjo skozi rdeče luči (še bolj ne-ne, vendar imam na zalogi vsaj tri precej prepričljive izgovore), je najhujši problem zavijanje na desno. Predstavljajte si: peljete se po cesti in hočete zaviti na desno. Previdno iztegnete desnico in počasi zapeljete na sredino ceste. Desnico imate še vedno iztegnjeno. In potem čakate na luknjo v koloni, ki vam pelje naproti. In čakate. Vse to je popolnoma zakonito in v redu. In čakate. Medtem pa se kakšen avtomobilist, ki pelje v vaši smeri, odloči, da vam bo pohupal ali vas začel kako drugače maltretirati. Včasih je to čisto običajno preklinjanje in kazanje prstov, včasih pa je preoblečeno v navidezno skrb za vaše zdravje. Saj veste, v smislu: »Umaknite se že, saj vas bo še kdo povozil.« To afnanje je zelo boleče, še posebno zato, ker tako in tako nihče ne sliši, kaj kričiš za njim.