V Blondinki, ki jo je posnel prvi zmagovalec ljubljanskega FAFa (zdaj LIFFa), sedi Matthew Modine z družbico v neki restavraciji. In kmalu se med njimi vname prepir o filmu Klavir. Modine, sicer 35-letni natakar, ki bi rad bil igralec, trdi, da je bil film brez veze, nekaj o frustrirani bejbi, ki bi se rada poročila z divjakom svojih sanj, medtem ko neka bejba trdi, da je zgrešil poanto in da je v resnici šlo za film o pogumu, neodvisnosti in takih rečeh. Ostali kibicirajo. Kmalu se v debato vključi tudi natakarica, pa tip izza sosednje mize - in potem o filmu nenadoma debatirajo vsi, cela restavracija. Če bi lahko, bi o filmu govorili tudi kozarci, flaše in mize. Imeli bi svoje mnenje. Blondinka, sestrična Trumana Burbanka, je mali film o globalni obsedenosti z mediji. In tako kot Trumanovemu showu mu preostane le samoironija - DiCillu je pač jasno, da lahko medije "kritizira" le v jeziku samih medijev, specifično, v jeziku filma. Odrešitve ni. Blondinka je občasno satirična, občasno patetična kolekcija anekdot iz življenja malih resnih ljudi, ki svojo nišo iščejo v industriji imidža - v filmih, reklamah, videospotih Madonne (oh, saj veste, "style, fashion & entertainment"). Modine bi rad igral, a noče v soap-opere in reklame, ker se mu zdi igra tam "lažna". Njegova punca Mary (Catherine Keener) je maskerka v modni industriji, njegov prijatelj Bob (Maxwell Caulfield), obseden z blondinkami, pa se prebije v soap opero - tudi vsi ostali v tem filmu so bodisi manekeni (Bridgette Wilson), igralci (Daryl Hannah) ali pa dublerji Madonne (Elizabeth Berkley). Vsi mislijo, da ločijo med realnostjo in simulacijo, da vedo, kaj je to pravo življenje, kaj so to prave vrednote, kaj so to prave emocije in kaj so to pravi problemi, toda še preden dobro trznejo, se že ujamejo v realnost same simulacije. Z blondikami obsedeni Bob se kmalu zaplete z blondinko-soigralko (Daryl Hannah), s katero se zaplete tudi v sami soap operi - njuna igra v soap operi je torej zelo "realna". Modine, igralec z ekstremno visokimi kriteriji ("I don't consider soaps to be acting"), nasede dublerki Madonne (Elizabeth Berkley), sporočilo, ki mu ga na tajnici pusti lažna Madonna (Madonnin telefonski klic je bil le prijateljski štos), pa misleč, da mu ga je pustila prava Madonna, hrani še pet let, pri čemer nikoli ne pozabi omeniti, da mu je Madonna pustila tudi telefonsko številko. Simulacija ni le magnet, ampak tudi edina realnost. Nič v njihovem "pravem življenju" ni vredno imitacije. Niti reprodukcije. Ni čudno, da Mary noče zanositi. Blondinka je film o ljudeh, ki so tako obupano realni, da si želijo biti fiktivni. Iščejo svoj medij, svojo fikcijo, svojo simulacijo. Šele ko bodo reproducirani, bodo realni.