Znotraj celotne problematike ženske sterilnosti razlikujemo sterilnost, ki je posledica organskih motenj in bolezni, ter tako imenovano funkcionalno sterilnost, ki je posledica nekaterih duševnih konfliktov. Pri slednji bodisi ni organskih vzrokov ali pa se nam ob natančnejšem psihološkem proučevanju žene izkažejo kot posledica dalj časa trajajočih čustvenih problemov. Duševne stiske se vedno tako li drugače poznajo tudi na telesu, in če trajajo predolgo, pride, kot je bilo že omenjeno, najprej do nekaterih motenj v delovanju - funkcioniranju, pozneje pa tudi do okvar posameznih telesnih organov in sistemov. Pri ženski s funkcionalno sterilnostjo odkrijemo ponavadi močan podzavestni odpor proti zanositvi. Pri tem se lahko njeno zavestno stališče ujema s podzavestnim. Nekatere ženske si sicer zavestno želijo otroka, v podzavesti pa nočejo zanositi. Med drugim spada v to skupino ginekologom dobro znan tip žensk, ki sicer obiskujejo zdravnike, a se nehajo zdraviti v trenutku, ko se povečajo možnosti za uspeh. Tudi reagiranje mlade ženske, ki je zahtevala, da ji naredijo splav, potem ko je po napornem in zahtevnem triletnem zdravljenju sterilnosti končno le zanosila, moremo razumeti v tem smislu. Za funkcionalno sterilnost gre velikokrat tudi pri ženskah, ki zanosijo kmalu po tem, ko po dolgoletnem čakanju posvojijo otroka.