Na filmskem festivalu v Portorožu smo lahko videli tudi vaš kratek film Svobodna si. Odloči se! o bolničarki, ki v zaklonišču skrbi za ranjence; ko se bliža sovražnikova vojska, jih na njihovo prošnjo postreli. V trenutku, ko hoče ustreliti še sebe, spozna, da je to zavezniška vojska ... Zakaj se vam je zdela tako pomembna prav ta zgodba, da ste iz nje naredili svoj režijski kratkometražni prvenec? Vprašanje krivde? Ja, v trendu vsesplošne veselosti slovenskega filma je ta moj mali prispevek res prav grešen. Ker se ubada s strašnimi moralnimi odločitvami. Tehnično pa je bil Svobodna si. Odloči se! pravzaprav trening za moj prvi režijski celovečerec Nekaj črnega. Prav tako imam več ljudi različnih usod v enem samem prostoru. To je režiserska smrt, to je najtežje režirati, da ne izpade kot gledališče. Kako ste sami zadovoljni s tem filmom? Na projekcijah pred občinstvom sem film gledal tako, kot bi ga po moje moral gledati vsak režiser. Mižal sem. V montaži vidiš film tolikokrat, da ga znaš na pamet. V dvorani pa je treba prisluškovati občinstvu, kako diha, kako se premika, kdaj zadržuje dih ... Na vsaki projekciji sem opazil počasno zastajanje šumenja s papirčki in presedanja in pred koncem filma je cela dvorana zadrževala dih. In po koncu globoko in zelo boleče izdihnila. Nič drugega nisem hotel. Zame ta film deluje. Ste si pred snemanjem privoščili kakšen hitri tečaj režije? Seveda. Poleg precej preštudiranih knjig, ene asistence pri režiriji, sem za asistenta vzel mladega režiserja Martina Srebotnjaka, ki odlično oblada filmsko tehniko. Da o zanesljivosti in talentiranosti ne govorimo. Februarja pa se boste kot režiser lotili tudi lastnega scenarija Nekaj črnega. Se čutite dovolj zrelega za režijo celovečerca? Poglejte, tega mi ne boste verjeli, vsaj po tem, ker vam dajem občutek človeka, ki vse najbolje stori sam: ampak skrivnost vsakega uspešnega vodenja ekipe (kar vključuje tudi režiranje) ni v tem, da vse najbolje znaš sam, marveč v tem, da izbereš sodelavce, ki vse najbolje znajo in jim to pustiš tudi izraziti. Paziš samo na to, da se to še vklapa v tvojo vizijo poti do cilja. Tako preprosto je to. Za kaj gre v filmu? Pet ljudi se zbere na petnajsti obletnici mature in potem ugotovijo, da eden med njimi ni človek. Je neko bitje, “it”. Ker bo to nizkoproračunski film, to pomeni, da nimam denarja za noben trik in zato se junaki pač poslužujejo klasičnih metod odkrivanja, od zasliševanja, kar se takoj spremeni v paranojo, obtožbe, inkvizicija, do mučenja ...