Sebastijan Pregelj je slovenskemu bralskemu občinstvu znan zlasti po zbirki kratkih zgodb Svinje brez biserov, kjer subtilno, slogovno izčiščeno in z izjemnim smislom za podrobnosti artikulira bedo nižjega srednjega sloja, ki je postal žrtev prehoda, hkrati pa čisto po grumovsko razkriva panoptikum malomeščanske skupnosti, kjer vsi vedo vse o vsem in vsakomer. Tudi v prejšnjih dveh zbirkah kratkih zgodb, ki ironično in tu in tam groteskno obnavljajo žanr vaške povesti, je posameznik žrtev večinskega javnega mnenja, ki si jemlje pravico, da ga sodi in obsodi v imenu globoko zakoreninjenih verskih zapovedi, pomešanih z vraževerjem in poganskimi obredi. Junaki teh zgodb se iz brezizhodne resničnosti, ki jo ustvarjajo tako postavljena družbena merila in mizerni socialni položaj, zatekajo tudi v sanje, kjer včasih najdejo srečo in zadovoljitev, velikokrat pa sanje tudi določajo njihovo usodo. Moto prve zbirke: Vse, kar se zdi, je res, opredeljuje tudi Sebastijanov romaneskni prvenec Leta milosti, saj se v njem prepletajo različne realnosti, ki so zaradi napete zgodbe, ta je zasnovana kot detektivski roman, vse enako prepričljive. Že v prejšnji zbirki je avtor po lastnih besedah prišel do točke, ko so se mu stvari začele povezovati v neko širšo strukturo, zato so mu kratke zgodbe nenadoma postale pretesne. In res, ko se začnemo poglabljati v zgodbo romana, dobimo občutek, da se ta razpira pred nami kot krošnja, polna skrivnostnih in nerazložljivih sadežev. Kljub temu je že takoj na začetku jasno, da bo to zgodba o angelih ali, bolje rečeno, o tistih angelih, ki so si drznili priti na zemljo, ker so se pustili zapeljati ženskam. Hkrati je to zgodba o poskusih cerkvenih oblasti, da te angele odkrije in jih spravi nazaj tja, kamor sodijo, ali pa jih kar pogubi. Seveda so to stvari, v katere moramo verjeti, če hočemo uživati v romanu, ki nam postreže z nadvse presunljivimi dokazi o obstoju takšnih angelov in z dogodki, ki mejijo na čudeže. Da pa bi to osnovno zgodbo nekako prizemljil, ji pisatelj doda še zgodovinsko razsežnost, ki jo kot študirani zgodovinar tudi suvereno obvlada. Tako poteka zgodba časovno v nenehnem dialogu med sedanjostjo in preteklostjo, med 18. in 21. stoletjem, angeli pa ne bi bili angeli, če ne bi kršili kategorij prostora in časa, zato je v zgodbi navzoča še tretja, lahko bi rekli fantastična razsežnost, na kateri poteka ljubezenska zgodba med nekim angelom in čisto običajnim, neangelskim dekletom. In medtem ko se usode mnogo likov, teh je v romanu res kar precej, tragično končajo, se angelska zgodba srečno razplete in to je tudi poanta romana. Skratka, tudi če ne verjamemo v angele, jih lahko srečamo, če verjamemo, da ima sonce oči, nos in usta, ne pa da ga vidimo samo kot samo eno izmed nebesnih teles. Pa tudi tak konec je samo ena možnost branja romana, saj isti angel, ki se v sanjah in spet smo pri sanjah, s katerimi je mogoče premostiti razdaljo med dvema časovnima točkama združi s svojo ljubljeno, v sedanjosti leži zaprt in prepariran v zaboju kot žrtev skupne akcije cerkvenih in posvetnih oblasti. Pred nami je torej domišljijsko bogat in razvejan roman, ki se izmika opredelitvam, oziroma vsebuje vse možne opredelitve: lahko je zgodovinski, detektivski, okultni ali fantastični roman ali pa, še najbolj preprosto: roman o angelih, tako kot je bil Wendersov Nebo nad Berlinom preprosto film o angelih. Eno pa je gotovo (informacija iz prve roke): Leta milosti se bodo nadaljevala; veliko je namreč še stvari, ki so ostale odprte. Sam to nadaljevanje nestrpno pričakujem.