»Misliš …« »Sploh ne vem več, kaj naj si mislim. Vsekakor nekaj ni v redu.« »Gospa Mavec,« je bilo vse, kar je rekla Rožica. »Tako je. Ta ve več, kot nam je povedala. Grem stavit!« Telefonska govorilnica, ki nama je nekoč že pomagala, nama je tokrat postregla le z razočaranji. Pod priimkom Mavec v imeniku nisva našli imena najine ravnateljice. Naslonila sem se na steno govorilnice. »Se je danes vse zarotilo proti nama?« »Gospod Limar!« je nenadoma zaklicala Rožica. »Ta gotovo ve, kje stanuje njegova nadrejena!« Hkrati sva planili k imeniku in res našli številko svojega razrednika. »Prosim, bodi doma! Prosim! Prosim,« sem tiho moledovala, medtem ko se linija kar ni in ni hotela sprostiti. »Limar.« Od groze bi skoraj izpustila slušalko iz rok. »Gospod Limar! Doma ste! Hvala bogu! Tukaj je Ricki! Ricki Kaminski!« »Ricki?« je presenečeno rekel gospod Limar. »Zakaj me pa kličeš? Se je kaj zgodilo?« »Ne. Vsaj zaenkrat še ne. Bi mi lahko, prosim, povedali, kje stanuje gospa Mavec?« »Zakaj te pa to zanima?« »Tega … vam pa žal ne morem povedati. Tako rada bi vam, pa žal ne morem. Res!«