Prihodnje leto bodo na Hvaru praznovali 135-letnico neprekinjenega turizma, Velko Visković, predsednik Turistične zveze mesta Hvar, in Tanja Miličić, direktorica turistične pisarne v Hvaru, pa sta priznala, da razen novoletnega programa Hvar pozimi nima česa ponuditi niti tujim niti domačim gostom. V sredo, 11. decembra, zvečer, ko smo prispeli na Hvar, sta bili obe mali restavraciji, ki v tem času še delujeta v mestu, po deseti uri že zaprti. Če bi se v pristanišče po naključju zatekla jadrnica z italijanskimi ali kakimi drugimi bogataši na krovu, ki bi se hoteli sprostiti v savni ali z masažo, ob dobrem francoskem konjaku in glasbi, ne bi dobili nič razen pogleda na zapuščeno rivo, kjer sta dva ribiča preskušala srečo in si krajšala noč. Ne le tisto pravo, tudi finančno noč, ki je črna, kakor so bili oblaki, iz katerih je še naprej rosilo, ko smo zapustili ta jadranski biser, kjer bi Slovenci radi ustvari druge Kanarske otoke. Morda bi lahko za začetek prinesli malo tople vode iz Term Čatež in omehčali trde obraze sumničavih Hvarčanov, ki včasih pozabljajo, kako plemeniti in dobri ljudje so pravzaprav in kako lepo bi jim bilo, če bi jim kdo od drugod, pa čeprav Janez, pomagal sneti masko revščine in žalosti, ki so si jo nadeli po desetih letih vojne in sistematičnega ropanja družbene lastnine, ki je bilo značilnost in je posledica Tuđmanove vladavine. N