Leonardo Vetra je z majhno pomočjo svoje hčerke Vittorie (okej, posvojenke) in onega mega pospeševalnika tik pred smrtjo ustvaril antimaterijo, ultimativni vir energije: gram antimaterije ima namreč moč atomske bombe, ki je padla na Hirošimo. Zakaj ustvari antimaterijo? Da bi lahko v laboratorijskih pogojih simuliral Big Bang, nastanek vesolja. Zakaj hoče simulirati Big Bang? Ker bi s simulacijo Big Banga dokazal obstoj Boga. In zakaj bi s simulacijo Big Banga dokazal obstoj Boga? Ker bi iz antimaterije hja, iz “nič” ustvaril materijo, vesolje. Ker bi “umetno ustvaril zgoščeno točko energije, iz katere naj bi nastal svet”. Tako kot Bog. Materija iz energije nekaj iz nič. Hevreka! Geneza je mogoča! Toda kanistre z antimaterijo, ultimativnim orožjem za množično uničevanje, ukradejo iluminati, ki krenejo nad Vatikan, kamor po hitrem postopku pošljejo tudi Langdona. Da bi bila pa situacija še bolj apokaliptična, se v Sikstinski kapeli ravno rola konklave stari, konzervativni papež je namreč umrl. Toda štirih kardinalov, glavnih kandidatov za novega papeža (preferiti), ni na spregled, tako da Langdonu in Vittorii ne preostane drugega, kot da sedeta na baročni ringelšpil tajnih iluminatskih “ključev”, simbolov, ekstatičnih umetnin Berninija, Galilea in Miltona, vatikanskih arhivov, “oltarjev znanosti”, famoznih lokacij, mističnih šifer, ambigramov, vsevidnih piramid, katakomb, jambskih enajstercev, katedral, diagramov resnice, piazz, nekropolisov in okultnih iluminacij, ob katerih bi si lahko rekla: šit, zakaj se človeku ista stvar vedno zgodi dvakrat?! Če bi se Angeli dogajali pred Šifro, heh.