Prespali smo na Slovaškem, deželi z največ tujimi reklamami na svetu, pri sestri Ancili. Pot nam je pokazal Slovak, ki ni hotel prisesti v avto, ampak je pred nami po vseh zamotanih ulicah prizadevno tekel. Najbrž so te slovenske sestre zelo priljubljene. Pri njej smo se počutili tako dobro, kot bi po dolgem času prišli izgubljeni spet domov. Zjutraj sem šla z njo k maši. Opozorila me je na pot do cerkve, po kateri so smeli še pred nedavnim hoditi samo moški. Bili sva sami na tej poti. V nabito polni cerkvi je bila tudi ženska v kratki nabrani črni obleki. Še pred desetimi leti so bile vse poročene ženske tako oblečene. Ves dan so bile pokrite. Pred desetimi leti so pri obhajilu tudi vsi klečali in župnik, ki si je moral sicer služiti kruh drugje, tudi kot delavec, je hodil od ust do ust in jim na jezik polagal hostijo. Slovaški škofi še danes ne dovolijo sprejeti obhajila na roko. Ljudje pa še danes pozdravljajo s »Hvaljen Jezus«. Nisem se mogla otresti podobe, ki mi je vsa kafkovska vstala pred očmi. Neskončna evropska ravan, vse v črnem, vse kleči. Vmes pa možakarji, ki polagajo na jezike tenke bele lističe.