V višji cenovni razred se ozirajo tudi zahtevnejši ljubiteljski uporabniki, ki želijo več ustvarjalne svobode pri fotografiranju in hkrati še nočejo prestopiti v razred zrcalnorefleksnih kamer. Dražji kompaktni fotoaparati tako ponujajo tudi možnost poigravanja z ročnimi nastavitvami, kot so hitrost zaklopa, s katero lahko prikažemo gibanje z zamegljenim ozadjem; odprtost zaslonke, ki vpliva na globinsko ostrino; kompenzacija osvetlitve in občutljivost ISO. Zadnja nam pride prav pri fotografiranju v slabših svetlobnih razmerah, pri nakupu pa naj vas, podobno kot pri ločljivosti, ne zanesejo pretirano visoke številke. Nekateri fotoaparati namreč omogočajo tudi občutljivost ISO 3200 ali celo več kakor 6000, to pa je zaradi majhnega tipala in posledično opaznega šuma na fotografijah v praksi skoraj povsem neuporabno. Kompaktni fotoaparati imajo težave že pri ISO 800 in prav v zahtevnejših svetlobnih razmerah pridejo najbolj do izraza njihove pomanjkljivosti, vendar bodo to opazili le bolj izkušeni uporabniki. Nekateri kompaktni fotoaparati omogočajo tudi ročno ostrenje, zadnje čase pa so sila popularni fotoaparati z veliko optično povečavo (od dvanajst- do osemnajstkratno) oziroma s širokim razponom goriščne razdalje, kar omogoča približevanje oddaljenih objektov. To so fotoaparati za zahtevnejše uporabnike, njihova slabost pa je ta, da so precej večji od manjših kompaktnih fotoaparatov in zato tudi bolj nerodni za vsakdanje prenašanje. Dražji primerki so že zelo izpopolnjeni in nam omogočajo precej ustvarjalne svobode, a se v slabši svetlobi in pri športni fotografiji, kjer je pomembna predvsem hitrost delovanja fotoaparata, še zmeraj ne morejo kosati z zrcalnorefleksnimi. Zadnja stopničke pred prestopom med zaresne fotografe pa so hibridi, ki so zelo podobni zrcalnorefleksnim, le da imajo fiksni objektiv. Omogočajo hitrejše upravljanje nastavitev kot kompaktni fotoaparati, in če nimate želje po menjavi objektivov, je to morda prava rešitev za vas.