Sunkovito je zavrl razdrapanega mercedesa, ki sta ga držala skupaj selotejp in božja milost, in zavil na levo. Desetina vojakov v zelenih uniformah s črnimi krinkami čez obraze je s kamni in praznimi bencinskimi sodi zaprla cesto. S puškami so merili v okna stolpnic okoli sebe.»Fatah,« je rekel Safuat. »Izgubili so Gazo, ampak še ne vedo, kako zelo so izgubili.«Ulice Gaze so bile tesnobno prazne. Na poti od mejnega prehoda z Izraelom do središča mesta smo srečali pet avtomobilov. Prebivalci mesta so zaklenili vrata in se zaprli v hiše. Na nekaterih križiščih so stali modri poltovornjaki Hamasa s pripadniki milice, ki so si dali opravka z avtomatskimi puškami. Mestno središče, v katerem se je običajno trlo ljudi, je bilo tiho. Tu pa tam je mimo pridrvel avtomobil in zavil za prvi vogal. Ponoči so se v Rafi pri egiptovski meji spopadli pripadniki Hamasa in Fataha. Odkar je na parlamentarnih volitvah Hamas zmagal, to ni nič neobičajnega. Občasno streljanje se je v Gazi slišalo od lanskega maja. Vendar se je prejšnji večer zgodilo nekaj usodno novega. Pripadniki Hamasa so zasedli stolpnico, ki jo je imela v rokah elitna enota Fataha. Pregnali so jih ven, v opozorilo pa enega pripadnika Fataha vrgli iz šestnajstega nadstropja. Fatah ni ostal dolžan. Njegovi aktivisti so iz dvanajstega nadstropja druge zgradbe vrgli pripadnika Hamasa. Tudi v Gazi, kjer so politične polemike lahko zelo glasne, je bila to presenetljiva stopnja krutosti.Vsi na vse»Še vedno je to zgolj politična polemika,« je Safuat vztrajal, da se ni začela državljanska vojna. Še ne. Oporekal sem, da so ulice videti kot vojno območje. Poldrugi milijon prebivalcev mreže naselij, begunskih taborišč in kmetij, ki sestavljajo enega najrevnejših urbanih aglomeratov na svetu, se je skril. Štiridesetletni Safuat je tukaj preživel večino svojega življenja in je odkimaval z glavo. Pedantno je ločeval različne milice, ki so gospodovale nad središčem. Enoto 17, ki jo je zapustil za seboj Jaser Arafat, od preventivnih enot njegovega šefa policije Mohameda Dahlana. Oboje od posebnih enot Fataha, te od muhabharata Amina El Hindija, ki je vodil protiobveščevalno službo, in brigad Al Akse, ki jih je organiziral Maruan El Barguti. Ob njih so se znašli pripadniki milice Ljudske fronte za osvoboditev Palestine. To so bili nacionalisti, ki so vsi izšli iz Arafatove Palestinske osvobodilne organizacije. Ideja je bila, da Palestino osvobodijo izpod izraelske okupacije. Zdaj pa so imeli proti sebi Hamasove brigade El Kasam, njihove posebne enote, Džihad, Sablje resnice in kopico fantazijskih skupin, ki so v tem pobožnem redu delale zgago. Ena od njih, Islamska vojska, je ugrabila novinarja BBC Alana Johnstona in ga že dva meseca drži v ujetništvu. Bil je ponedeljek, 11. junij, natanko štirideset let po tem, ko je izraelska vojska porazila združene arabske vojske in poleg Sinaja, Zahodnega brega in planote Golan okupirala tudi Gazo. Izraelski premier Ariel Šaron je iz Gaze umaknil naselbine in vojsko. Okrog Gaze je postavil nov zid in električno ograjo, ki sta četrtino palestinskega naroda zaprla v velik zapor. In zdaj se je zdelo, da se v njem pripravljajo na to, da bodo vsi streljali na vse. Med vsemi oboroženimi ljudmi v mestu ni bilo videti niti enega policista.Islamisti ne smejo biti uspešniBil sem dogovorjen z Ahmedom Jusefom, prvim političnim svetovalcem palestinskega premiera iz vrst Hamasa Ismaila Hanije. Poleg oboroženih milic ima Gaza tudi vlado. Jusefa ni bilo v njegovi pisarni. »Sem doma, v Rafi,« je povedal po mobilnem telefonu. »Kdaj pridete...Fatah je zaprl cesto, ne bom prišel. Pridite vi v Rafo. Ob enajstih bo prekinitev ognja.«Cesta v Rafo je bila na dveh mestih pregrajena. Pripadniki Fataha, ki so imeli ob njej postojanke, so z zakrinkanimi obrazi pregledovali avtomobile. Niso imeli veliko dela. Na štiridesetih kilometrih raztrganega asfalta, ki Gazo povezuje z egiptovsko mejo, ni bilo nobenega prometa. V Rafi se je slišalo posamezne rafale. Ahmed Jusef je sedel na kavču v novi hiši poleg mošeje. Njegovo domovanje je pred prašno cesto varoval tri metre visok zid. Za njim je bil lepo urejen vrt s palmami in rožnimi grmi. Bil je utrujen in neprespan. V suknjiču in kravati in z japonkami na nogah se je opravičeval, ker ni mogel ponuditi kosila. Družina ni bila doma. Izselil jo je na varno. »Kaj se je zgodilo?« sem vprašal.»Kaj se je zgodilo?« se je zleknil nazaj in prižgal ventilator. »Zgodilo se je to, da je Hamas zmagal na volitvah. Fatah je izgubil in ni hotel prepustiti nadzora nad institucijami palestinske uprave. Izgubili so politično oblast in hočejo obdržati orožje. Združene države in Evropa jih podpirajo z denarjem in puškami. Nas so postavili pod ekonomski in politični embargo. To se je zgodilo. Položaj je katastrofalen. V vladi poskušamo ustvariti vzdušje, v katerem bi lahko vzpostavili nekakšen red. Na sejah se pogovarjamo samo še o notranji varnosti, o tem, kako preprečiti spopade. O okupaciji, Izraelu in državi ne govori nihče več. Ideja je bila, da bi iz vseh oboroženih skupin Hamasa, Fataha, Ljudske fronte za osvoboditev Palestine in Džihada sestavili vojsko devet tisoč vojakov, ki naj bi vzdrževali red. Načeloma se vsi strinjamo, da bi bilo to dobro, vendar nihče noče dati svojega orožja.«Govoril je z obžalovanjem in vdanostjo v usodo in se ni ustavil. Politični svetovalec premiera se je znašel v položaju, ko nacionalna politika ni bila več prva prioriteta naroda. Na strehah hiš v Rafi so se milice pripravljale na obrambo položajev. Rekel je, da je Fatah močna politična sila z močnim zaledjem odporniškega gibanja. Ljudje so občudovali njihov zanos, s katerim so vzpostavili nacionalno agendo Palestincev, ki naj bi pripeljala do države. Kot socialno gibanje pa so zelo šibki. Hamas obravnavajo kot otroke druge žene, ki nimajo pravice do premoženja in jim ne priznajo glasu. Fatah je moral Hamasu predati parlament in vlado, obdržati pa je hotel policijo in vojsko. »Veliko ljudi v Fatahu hoče pokopati Hamas, ker preprosto nočejo, da islamisti uspešno vodijo deželo. To bi bilo za mnoge ljudi katastrofa. Palestinci smo politično razvita družba. Ideološko in socialno tkivo lahko delata z roko v roki. Vendar mnogim to ni všeč.«Govoril je v jeziku politike. Za zidom hiše, iz katere ni mogel, ker bi ga lahko ustrelili, je začela veljati prekinitev ognja, ki naj bi omogočila zasedanje vlade nacionalne enotnosti. Ko so ministri prihajali na sejo, je Fatah na vladno palačo izstrelil nekaj granat. Vdrli so v bolnišnico v begunskem taborišču Šati, kjer so bili ranjeni Hamasovci. Štiri so likvidirali na bolniških posteljah. Pripadniki Hamasa in Fataha so zasedli strehe nebotičnikov in testirali ognjeno moč nasprotnika. Jusef je trezen politik, ki je dobršen del življenja preživel v Egiptu in ZDA. Govoril je mirno in kot bi odganjal muhe z roko zamahnil vsakokrat, ko ga je prekinil oddaljen rafal. Med pogovorom je zazvonil njegov telefon. Umaknil se je v sosednjo sobo in se čez dvajset minut vrnil zaskrbljen. »Mi smo prihodnost. Komaj smo prišli na oblast in se začeli iti politiko. Nam gre za stabilnost, to je menda jasno. Zakaj so vsi proti nam? Ali bi bilo logično, da delamo težave sami sebi? Mnogi v Fatahu hočejo, da Hamas ne uspe.«Samomorilski napadi škodovali Hamasovi podobi Fatah se je osvobodilnega boja lotil s panarabsko nacionalistično idejo. Jaser Arafat je iz razbitih koščkov Palestine, iz begunskih taborišč, razseljenih množic in demoraliziranega prebivalstva brez identitete ustvaril narod. Bil je dovolj močna nadloga, da so ga Izraelci morali priznati kot sogovornika in mu dovoliti, da je pod okupacijo ustvaril avtonomno upravo. Državo je gradil kot vojsko. Ko je umrl, je imel pod nadzorom petnajst različnih oboroženih služb. Policija in vojska sta bila največja zaposlovalca v zametkih njegove države. Pogoj je bil, da z njo zagotovi varnost Izraela. V vseh mirovnih procesih ni šlo za nič drugega. »Hamas se je začel kot versko gibanje v mošejah,« je rekel Ahmed Jusef. »Ker pod okupacijo ni bilo nobene infrastrukture, smo zgradili socialno mrežo. Zgradili smo bolnišnice, šole, vrtce in centre za rehabilitacijo. Od vsega začetka smo imeli učinkovito vojaško krilo, ki je izvajalo vojaške akcije proti Izraelu. To nam je zadoščalo. Nismo verjeli v politiko, ker se nam je zdelo, da politika pod okupacijo nima smisla. Kaj bi se igrali z demokracijo, če vsak naš korak določa izraelska vojska? Zdelo se nam je, da potrebujemo socialno mrežo in odprta vrata za odpor.« Vendar je Hamas deloval v politično najbolj razviti arabski družbi. Z vstopom Jaserja Arafata in nastankom palestinske uprave je bila verska organizacija potisnjena v vlogo opazovalca. »Potem smo se odločili, da vstopimo v politiko. S tem smo morali dati velike koncesije, vendar nismo hoteli biti samo opazovalci. Hoteli smo se okrepiti in prenehati s politiko dajanja konsenza Izraelu. Naš prvi cilj je konec okupacije. S tem smo zmagali na volitvah in dobili nov obraz. Prekinili smo s samomorilskimi napadi, ker so samo škodovali naši javni podobi.«V mestu je šla javna podoba vseh palestinskih političnih, vojaških in družbenih institucij k vragu. »Zmotili smo se v presoji Fataha,« je sklenil Jusef. »Pričakovali smo, da bodo priznali našo politično zmago in nam prepustili vodenje institucij. Napačno smo presodili tudi evropske države, ki so nas silile, naj gremo v politiko. To smo naredili, prepričljivo zmagali, potem pa so odklonili sodelovanje z nami in nas postavili pod ekonomski embargo. Pridigali so nam demokracijo, ko so bili soočeni z rezultati demokratičnih volitev, pa so zahtevali kapitulacijo. Ma salama. Pojdite v miru.«Bitka za polovico ulicePozdrav je bil zelo lep, padel pa je v svet, kjer je bil mir samo še oddaljen spomin. Hitra cesta v Gazo je bila zaprta. Safuat je avtomobil obrnil proti morju, kjer je tekla cesta, ki so jo Izraelci zgradili za svoje naseljence. Tam ni bilo nikogar.»Nekakšna vojna bo najbrž res,« je rekel, ko smo se približevali mestu. »Vendar ne bo takšna državljanska vojna, kot jih imate v Evropi. Hamas noče kaosa. V Gazi so preživeli, ker so predstavljali red. Fatah pa je kaotična institucija, ki v mestu nima več podpore.«Safuat je simpatizer Hamasa. Rekel sem mu, da je morda preveč radodaren do njega. Fatah je imel ob zadnjem štetju sedemdeset tisoč oboroženih ljudi, Hamas dobrih deset tisoč. Gromko se je zasmejal, da je imel Fatah veliko uslužbencev, da pa jih, ko se zares začnejo spopadi, ne bo nikjer videti. V četrti Mina, kjer je pristanišče, se je v nekaj urah geografija spremenila. Ulice so bile ločene, cestne zapore so postale postojanke, ulice pa so bolj spominjale na frontne črte kot na poti v gosto naseljenem mestu. Ulice v Gazi nimajo imen. Restavracija Abu Hasirija je v ulici, kjer je restavracija Abu Hasirija, v predelu Abu Hasirija. Če ne veš, kje si, ne veš, kam greš. Nikjer ni tabel, ki bi te usmerjale in opozarjale. Prodajalna rib z jedilnico v prvem nadstropju je postala zatočišče. Na levi strani ulice so na strehah ležali pripadniki Fataha, na drugi pripadniki Hamasa. Drug drugega so iskali s kratkimi rafali. »Ampak zakaj se streljate?« sem vprašal Zijada, ki je stal ob oknu in gledal proti drugemu koncu, kjer je dogoreval avtomobil. »Hamas je ugrabil dva naša človeka, zato smo zaprli ulico in zasedli strehe.«V ozkem prehodu med blokoma so sedele tri ženske, ki so kričale na otroke, naj ostanejo v hiši. Na koncu ulice so se zbirali moški, ki so postopali brez pravega vznemirjenja. Obstreljevali so se s strehe na streho, spodaj je bil še mir.»Fatah se je desetletja boril za palestinsko državo,« je užaljeno rekel Zijad. »Institucije palestinske države smo začeli graditi v Jordaniji v petdesetih letih, ko so fedajini izvajali prve napade na Izrael. Mi smo njihovi dediči. Naša zastava je bila v Bejrutu, v Siriji in v Jeruzalemu. Mi smo naredili strukturo, na kateri temelji naš osvobodilni boj. Brez Fataha ni Palestine. Izgubljali smo bitko za bitko in nikoli nismo odnehali. Palestino nosimo v srcu. In zakaj naj bi jo prepustili Hamasu? Ker smo izgubili volitve?«Fatah je utrjeval položaje okoli predsedniške palače, poveljstva posebnih sil, vojske in preventivnih varnostnih služb. Organizacija je imela v Gazi oblast samo še na otokih, kjer je imela zbrano orožje. Bila je daleč od sile, ki je še pred dvema letoma popolnoma nadzorovala Gazo. Tukaj so se borili samo še za svojo polovico ulice. Vedno je neki vendarNa drugem koncu iste četrti se je Abed Abu Mohamed počutil močnega. V hiši, ki je ni bilo mogoče ločiti od drugih, je imel poveljstvo ene od brigad El Kasama, skrite vojske, ki jo je ob verskih institucijah in socialni mreži v popolni tajnosti zgradil pokojni šejk Jasin. Poveljstvo El Kasama je organiziralo samomorilske napade v Jeruzalemu in Tel Avivu ter se pripravljalo na veliko vojno z Izraelom. Abu Mohamed je na vprašanje, kako se počuti, ker sedaj Palestinci ubijajo Palestince, mirno odgovoril, da je treba počistiti plevel, če naj bo vrt urejen. »Že zdaj nadzorujemo vso Gazo,« je rekel s spokojnim glasom. »Kaj ima Fatah zares v rokah? Imajo samo še postojanke, kjer so prostori nekdanjih varnostnih služb, pisarno predsednika Abuja Mazena, Sarajo, kjer je sedež policije, nekaj vojašnic in nekaj ulic. Vse skupaj lahko zavzamemo v dveh dneh. Nismo pa dobili ukaza, naj to naredimo, ker je to politično tvegana poteza. Ko nam Mohamed Deif ukaže, naj jih likvidiramo, bomo to storili. Zdaj samo odgovarjamo na njihove provokacije.«Abu Mohamed je bil pripravljen na vojno. Za pasom je imel pištolo, ob kavču v dnevni sobi je bila prislonjena brzostrelka, skozi zadnja vrata so ljudje nosili zaboje z vojaškimi oznakami. »Imamo milijon kosov streliva,« je rekel. »To bi moralo zadoščati, tudi če streljamo v zrak.«Vprašal sem, ali ni bilo to orožje namenjeno vojni z Izraelom in kako lahko upraviči, da ga bo uporabil proti Palestincem. Zresnil se je.»Hamas pri vsem, kar dela, sledi verskim načelom. Za našo vero je nesprejemljivo, haram, ubiti svojega brata.«Ubiti brata ni bilo izrečeno figurativno. V mnogih družinah so nekateri člani v Hamasu, drugi v Fatahu. Nekdanji poveljnik Arafatove policije na Zahodnem bregu Džibril Radžub je veteran Fataha, njegov brat je v njuni rojstni vasi Dura pri Hebronu voditelj Hamasa. »Če bi hoteli ubijati na slepo, bi to lahko storili že tisoč in enkrat. Še vedno je v veljavi rdeča črta, ki je nočemo prestopiti. Nočemo na ulice in ubijati vsakogar, ki pripada Fatahu.«Zajel je sapo.»Vendar.«Moral je biti neki vendar.»Če se znajdeš v položaju, ko drugi napada tebe, se moraš braniti. Ne moreš najprej vprašati, kdo je na drugi strani puške.«Te zgodbe je zdaj konecV sobo je vstopil njegov nadrejeni, ki se je predstavil kot Abu Labed. Glavo je imel zakrito s karirasto rdečo ruto. Čez ramo je imel obešeno dolgo črno športno torbo. Usedel se je na kavč in odprl zadrgo. V torbi je imel dva ročna metalca raket, svoje osebno orožje. Vzel ju je iz ven in nanju nataknil rakete. Zdelo se je, kot da zganja spektakel, vendar je bilo orožje kar pravo. V ulici je bilo razporejenih dvesto njegovih ljudi. »Kdo je vaš sovražnik?« sem vprašal.Na to vprašanje Palestinci samodejno odgovorijo, da je to Izrael. Rodijo se s tem stavkom na ustih. »Mohamed Dahlan,« je rekel in pomeril skozi okno. Ker je imel za seboj zid, bi učinek morebitnega strela čutili predvsem ljudje v sobi, vendar se nihče ni preveč vznemirjal. »Dahlan nadzoruje tajno službo, policijo in varnostne službe. To je delal, ko je bil še živ Jaser Arafat. Vendar je Arafat imel oblast nad njim. Edini. Zdaj je nima nihče in je samostojen igralec. Ko je Hamas zmagal, je Dahlan rekel, da nam bo tako zaigral, da bomo plesali po njegovi glasbi. Grozil je vsakemu, ki je kazal nagnjenja, da bi sodeloval z nami. No, zdaj bomo mi igrali. Fatah nima več nobene moči. Težave bodo drugje. Izraelci nočejo, da mi prevzamemo nadzor nad Gazo, oni bodo udarili po nas.«Mohamed Dahlan je bil tesni Arafatov sodelavec, ki so ga Izraelci in Američani izbrali za sogovornika, ki naj ukroti Hamas, od leta 1996, ko je bil imenovan za koordinatorja med palestinskim in izraelskimi tajnimi službami. Delo je temeljilo predvsem na izmenjavi informacij o Hamasu. Arafat ga je imenoval za šefa varnostnih služb v Gazi, ameriška obveščevalna služba pa je urila njegovo tajno policijo. Nenavadna pot fanta, ki je kariero začel tako, da je med prvo intifado metal kamne v izraelske vojake in zažigal ameriško zastavo. Ko je Hamas s samomorilskimi napadi zmotil mirovni načrt, ki sta ga sestavila Arafat in izraelski premier Jicak Rabin, je aretiral voditelja Hamasa šejka Jasina in njegovega najtesnejšega sodelavca Abdela Aziza Rantisija. Oba sta nekaj let skupaj preživela v izraelskem zaporu, oba so Izraelci ubili iz zraka. Abu Labed je nameraval poravnati veliko računov. Vendar Dahlana to pot ne bo ujel, ker se je zatekel v Egipt. »Te zgodbe je zdaj konec,« je rekel.»Tajna policija, posebne enote, enota 17, vse to so samo črte v pesku. Z eno potezo jih bomo izbrisali.«In tako je tudi bilo. Do večera je bilo v mestu 26 mrtvih. Oboroženo krilo Hamasa je v naslednjih treh dneh zavzelo vse postojanke Fataha in likvidiralo vso vojsko Fataha, zavzelo predsedniško palačo in pognalo v zrak zgradbo tajne policije. Pod njo so skopali predor in vanj potisnili tristo kilogramov eksploziva. Arafat se je dokončno izselil iz Gaze.»Morda pa bodo srednješolci letos maturirali nekoliko kasneje,« je Safuat modroval na poti proti Erezu. Tam je v sistemu zidov in ograj edini izhod iz Gaze. Nekaj sto metrov žičnatega predora, električnih vrat in betonskih bunkerjev loči prebivalce Gaze od sveta. Nebo in morje nadzorujejo Izraelci, milijon in pol Palestincev je zaprtih v kvadrat, ki je dolg šestdeset in širok petnajst kilometrov. Karkoli se je v Gazi dogajalo, je izzvenelo kot strašen poraz. Pameti, zgodovine in pravice.Pri prehodu skozi osebni pregled sem na tekoči trak, ki je peljal skozi rentgensko napravo, odvrgel škatlo cigaret in dvignil roke. Na cigaretah je bil na eni strani napis v arabščini, na drugi pa v hebrejščini, da kajenje močno škodi zdravju.Sveta dežela je ima vedno jasno postavljene prioritete. unkovito je zavrl razdrapanega mercedesa, ki sta ga držala skupaj selotejp in božja milost, in zavil na levo. Desetina vojakov v zelenih uniformah s črnimi krinkami čez obraze je s kamni in praznimi bencinskimi sodi zaprla cesto. S puškami so merili v okna stolpnic okoli sebe.