Potem sem opazil, da kar nekaj sosedov in celo sorodnikov in prijateljev igra loto. Ko me je žena hotela presenetiti za rojstni dan z denarjem za nov avto, ker ima sedanji že 250.000 kilometrov, se je na skrivaj lotila lota. Kupovala je po eno srečko, spoznala, da ima eno od približno petnajst milijonov možnosti v kombinaciji, ki jo je izbrala, in sestavila svojo srečno številko, sestavljeno iz številk njenega in mojega rojstnega datuma … In je obkrožala številke, kot 4, 5, 8, 10, l2, 19, 39 … Ker sva rojena 5. 8. in 12. 8. 1940 in 1942. Ker 40 in 42 ne najdeš na lističih, je namesto tega izbrala številko 39, kakršna je njena velikost stopala. Zelo je vzljubila tudi številko 32, ker je enkrat našla 32 jurčkov v gozdu … Ampak nekega dne, ko je gledala v časopis, je rekla: »Dovolj mi je tega! Ne grem se več! Zajebavajo me!« in mi je priznala, da je igrala loto, in to zaradi mene, ker si želi, da bi imel nov in torej varen avto. »Se bova pač s tem vozila! Samo bolj previdno vozi!« Potem pa se je spomnila, da sem v mladeniških letih na veseličnem srečelovu zadel petrolejko in je spoznala, da sem sam rojen za dobitke v igrah na srečo ter ukazala: »Ti igraj! Ti imaš srečo. In zadel si 'sedmico' že takrat, ko si dobil mene! Saj je tudi zakon neke vrste loterija!«