Ob tem pa se karioke jutri zvečer nikakor ne bodo pomerile z istim nasprotnikom kot pred desetimi dnevi. Drži, z isto reprezentanco in tudi z istimi nogometaši, toda z ekipo, ki je v tem času doživela neverjetne spremembe. Prav neobremenjenost na skrajnem robu izpada je v Landonu Donovanu, Clintu Dempseyju, Timu Howardu in njihovih manj znanih soigralcih prebudila tisto najboljše, na zadnjih dveh tekmah so rasli iz tekme v tekmo in njihova skupna zmaga s 5:0 proti afriškim ter evropskim prvakom je dosežek brez primere v zgodovini ameriškega nogometa. Temu primerno pa so samozavest in želje zrasle do te mere, da se bodo ZDA tokrat Brazilcev lotile povsem drugače. V predtekmovanju so proti njim želele izvleči celo kožo in so bile pri tem do skrajnosti neuspešne, tokrat pa jih hočejo premagati in osvojiti svojo prvo lovoriko zunaj ne najbolj konkurenčnega območja Severne in Srednje Amerike ter karibskega otočja. Način ni nobena skrivnost: Američani se bodo spet - s Howardovimi besedami - branili kot kaki banditi, skušali preteči precej več od nasprotnikov in tako pokriti vsak košček igrišča ter izkoristiti vsako svojo priložnost. Lahko pa ste prepričani, da Brazilcem, čeprav nasprotnika v nasprotju s Španci gotovo ne bodo do skrajnosti podcenjevali, ob takem ameriškem pristopu ne bo lahko. Prav nasprotno, sploh če vemo, da je selecao izredno utrujen in da bi zaradi tega skoraj obtičal v polfinalu. »Neposredno pred prihodom v Južno Afriko smo odigrali težki kvalifikacijski tekmi v Južni Ameriki in finalni nastop bo že naše sedmo srečanje v zelo kratkem času. Resda imamo dve enajsterici precej izenačenih nogometašev, toda za tak niz obračunov je tudi to precej premalo,« je potožil selektor Carlos Dunga, ki se bo moral v popolnosti zanesti na individualno kakovost in navdih svojih največjih zvezdnikov. Kar pa ob Kakaju, Robinhu, Luisu Fabianu, Maiconu, Alexandreju Patu in navsezadnje strelcu zmagovitega zadetka v polfinalu Danielu Alvesu utrujenosti navkljub niti ni tako slab obet.