Sprašujem se, kakšno dediščino bomo lahko prenesli v naslednje stoletje, če se vnaprej odpovemo iskanju tega skupnega dobrega. To je namreč nekaj, česar se lahko udeležimo vsi, ne glede na to, da ne pokriva v celoti vseh naših posebnih interesov. Ne gre za to, da se zberemo okrog enega posameznega programa, ene same misli, ene same ravni. Zdi se mi, da je ljubljanska kavarna Union v osemdesetih letih vsaj meni omogočala oblikovanje tiste zavesti, iz katere črpam še zdaj. In jasno, zato izpadem nostalgičen. Kaj je ključno v tej zavezi? Dvoje stvari. Ne le to, da taka skupna zavest omogoča bolj ali manj kompetentne sprehode po svetovnih meridianih to je prišlo v mojem primeru kasneje in je tudi manj pomembno. Bistveno pa je to, da se bolj ali manj informirano in zvedavo sprehajam po meridianih različnih disciplin, da torej z drugo, boljšo besedo ne pristajam na specializacijo, ki nam jo po grlu navzdol sili sodobna dramatično radikalna delitev dela, brez katere si je nemogoče predstavljati postindustrijske družbe. Lepo jo je mogoče videti v akademski sterilnosti: »Kaj, jaz sem antropolog, ti pa hočeš prakticirati kulturne študije? Ne, ni govora. Ne dotikaj se mojih krogov«, pravijo ti varuhi akademske pravovernosti. Pisateljska in umetniška imaginacija je bila v tej zvezi vselej mnogo bolj svobodna. Po različnih disciplinah se sprehajam navzlic morebitnim očitkom o nepoglobljenosti in drsenja po površini. Vendar moram priznati, da je to majhna cena, ki jo človek plačuje zato, da ohrani integralni jaz; da ohrani kompleksnost človeškega izkustva, ki se upira temu, da bi bil zreduciran na eno samo raven. In tako, kot se upira možnosti, da bi bil zreduciran na raven potrošnika, za katerega v sodobni postindustrijski, postmoderni družbi velja ta perverzna sprevrnitev kartezijanstva z geslom Nakupujem, torej sem, tako je prav državljanstvo tisto, ki v nas omogoča prepoznavanje in varovanje temeljnega načela družbene eksistence: ne državljanstvo kot oblika potnega lista, seveda, ampak državljanstvo v omenjenem antičnem smislu paidea, kjer se moram v imenu skupnega dobrega odpovedati nekaterim lastnim užitkom, potešitvam lastnih želja in hrepenenj.