Barbara je zavila k nabrežju, kjer so ob prvem mraku že žareli lampioni. Ob misli, da ga bo kmalu odložila, se je spomnil na medvedka na njenih prsih in za trenutek ga je stisnilo. Previdno je stegnil roko in jo, čudeč se samemu sebi, položil Barbari na glavo. Nekajkrat jo je pobožal, ob tem pa, da bi premagal plahost, zaprl oči in slišal, da se mu je nasmehnila. To mu je pognalo v roko tako močan tresljaj, da jo je tiho spustil proti prsim in jo zelo nalahko položil tja, kjer je bil ob njunem zadnjem srečanju nagajivi medvedek. Ko jo je hotel pobožati, mu je nežno odmaknila roko in ga vprašala: "Greš zdaj domov, kajne?"