Oktobrska revolucija je res prinesla razpad na fronti. V mesta so se vile desetine kilometrov dolge kolone dezerterjev z bojnih linij. Toda ruski boljševiki po revoluciji niso hoteli podpisati mirovne pogodbe. Lenin je sicer hotel mir za vsako ceno, toda večina je bila proti, tako da so ruski pogajalci, najprej Joffe, za njim pa še Trocki, tako dolgo zavlačevali s podpisom, da so stvari iz rok nemškega zunanjega ministrstva prevzeli nemški generali, ki so ob cesarjevi podpori sprožili tako veliko ofenzivo, da je general Ludendorff v treh mesecih zasedel Ukrajino, pribaltske dežele, Finsko, Zakavkazje vse tja do Krima. V Transkavkazju so sprovocirali nastanek treh držav: Gruzije, Armenije in Azerbajdžana. Rusija je bila ob polovico svojega evropskega ozemlja. Ludendorf, ki se je uprl politiki nemškega zunanjega ministrstva, je hotel odstaviti boljševike, česar pa mu cesar Viljem ni dopustil. Ko so po miru v Brest-Litovskem pripravljali še novo pogodbo, ki bi natančno določila meje med Nemčijo in Rusijo, je general Hoffmann razgrnil pred osuplimi boljševike novi zemljevid, na katerem ni od Rusije ostalo skoraj nič. Nemška meja je segla skoraj do Petrograda. Lenin jo je bil pripravljen sprejeti, da bi pridobil čas.