Čeprav je zgodba o pravnem spopadu in (ne)omejevanju nadzora zelo zapletena, se je pravzaprav začela preprosto. Država se je (končno in prepozno) odločila, da bo privatizirala slovenske zavarovalnice. Pri ugotavljanju lastniških deležev Zavarovalnice Triglav pa se je zapletlo, znani delničarji so zahtevali večji delež, kot jim ga je priznavala država. Z drugimi besedami, država si je hotela odrezati 85 odstotkov zavarovalniške torte, pa ji drugi tega niso pustili. Zakon o lastninjenju zavarovalnic se je znašel pred ustavnim sodiščem in prav lahko se zgodi, da bo tam padel. Ko je država ugotovila, da so delničarji premočni, je nanje začela izvajati drugačne pritiske. Najprej je Agencija za zavarovalni nadzor sporočila, da ji Zavarovalnica Triglav ni poslala vseh zahtevanih podatkov, še posebno tistih o plačah nekaterih članov uprave in sponzorskih pogodbah. Končni učinek je bila že omenjena in neupoštevana zahteva po razrešitvi Klemenčičeve in Obersnela. Skoraj sočasno pa se je oglasil še en vladni urad. Boštjan Penko, direktor Urada za boj proti korupciji, je v maniri Marjana Podobnika hollywoodsko sporočil, da preiskujejo sum o koruptivnih dejanjih v samem vrhu Zavarovalnice Triglav. Država se je torej odločila, da bo dokončno obračunala s posamezniki, ki so si po njenem v dobrih desetih letih zgodbe o jalovih poskusih privatizacije zavarovalnic pridobili preveč finančne in posledično tudi politične moči. To je čisto legitimno, a pravo vprašanje je, kako to država počne.