Ronin se začne v nekem zakotnem, pustem, oguljenem, že rahlo razsutem, ne ravno obljudenem pariškem bistroju, v katerega počasi, ob napeti glasbeni kulisi kapljajo različni tipi - napeti gibi, napeti pogledi, napete tišine, napeta blefiranja, napeta muzanja. Za vsak gib si vzamejo čas. Za vsak pogled tudi. In seveda, celo za vsako tišino si vzamejo čas. Besed ne izgubljajo, toda ko kdo kako reče, vsi živčno trznejo. Nekaj se pripravlja. Nekaj velikega. Vsi so na robu živčnega zloma. Kot da bo zdaj... zdaj... zdaj... počilo. Ne, ne poči. Nič se ne zgodi. Pobje in ena bejba na koncu sedejo v avto, se odpeljejo in pristanejo v prostoru, še bolj zakotnem, še bolj razsutem, še bolj pustem, še bolj oguljenem in še manj obljudenem od bistroja, ki je bil v resnici le zbirno mesto najetih revolverašev... ee, bivših hladnovojnih samurajev, hočem reči, specialnih agentov in likvidatorjev, ki so v času hladne vojne garali za tajne službe, zdaj, po padcu berlinskega zidu in komunističnih režimov, pa so ostali brez fiksnega gospodarja, kar pomeni, da delajo za najboljšega ponudnika, magari anonimnega. Mi bi jim rekli "prosti strelci" ali "najete roke", Japonci pa bi za njih uporabili izraz "ronin". Če namreč vprašate Japonce, potem je ronin tisti prekleti samuraj, ki je svojega gospodarja zaščitil tako slabo, da so ga sovražniki ubili. Specialci, zbrani v tistem zarustanem bistroju, so načeloma iz istega testa: svoje gospodarje, manipulatorje hladne vojne, so tako slabo zaščitili, da je hladna vojna padla v vodo, sami pa so ostali nepotrebni in brez službe. Razumete? In zdaj se vprašajte: le zakaj bi kdo najemal eksperte, ki niso bili sposobni zagotoviti nemotenega funkcioniranja hladne vojne? Le zakaj bi kdo najemal ljudi, ki so zafurali hladno vojno? Okej, in če bi jih že ravno hoteli najeti - ali bi se z njimi kazali na javnem mestu? V bistroju? A po drugi strani, le sfantazirani luzerji bi iz banalnega randija, ki je le stvar tehnike, naredili tak cirkus gibov, pogledov, tišin, blefiranj in muzanj. Jep, kljub vsemu jih najamejo. Specifično, najame jih bejba Deidre, seksi možača (Natascha McElhone), ki dela za IRO, ali pa vsaj za neko njeno militantno frakcijo, in ki skuša veliko posthladnovojno partijo odigrati v tejle postavi: Robert De Niro (Američan, mojster za vse)... Jean Reno (Francoz, mojster logistike)... Stellan Skarsgard (Rus, hacker)... Sean Bean (Anglež, bombaš)... in Skipp Sudduth (Američan, ekspertni šofer). Kje so udbaši, romunski klavci in vzhodnonemški likvidatorji sicer ni jasno, toda misija, kot kaže, ni ravno pretežka: neki dobro organizirani bandi morajo ukrasti kovček in ga izročiti oni seksi možači. Kaj je v kovčku, ne povejo. Tam je itak le zato, da začne po zraku frčati adrenalin. In ker je Pariz preveč dolgočasen, vsi skupaj švignejo na bolj atraktivno Azurno obalo, saj veste, med geografske vitamine a la Cannes, Nica in Arles, kjer so ozke ulice kot ukrojene za divje, bombastične, naspidirane avtomobilske pregone, ki skušajo v spomin priklicati adrenalin Francoske zveze. Kar pa ne preseneča - drugo Francosko zvezo je itak posnel John Frankenheimer, wunderkind z začetka šestdesetih, sicer režiser Ronina in serije drugih, precej bolj efektnih in inteligentnih trilerjev a la Sedem dni v maju (1964), Črna nedelja (1977) in Igraj ali umri (1989), oh, pa tudi genialnega, pri nas nikoli prikazanega Mančurijskega kandidata (1962). No, kovček je tam tudi zato, da kroži, da si ga podajajo, da potemtakem prehaja iz roke v roko. In seveda, "kupci" - od Ircev do Rusov - drug drugega nenehno nategujejo, varajo in izdajajo. Vse strani za kovček ponujajo orjaške količine denarja - ja, res ga hočejo, pa naj stane, kar hoče! Pri tem ni jasno le to, zakaj potem vsakič, ko se ponudi priložnost, da bi kovček kupili, raje posežejo po orožju in prevari, kot pa da bi na mizo vrgli denar, ki ga itak imajo?