Mislim, da se umetnost rojeva iz nezadovoljstva s svetom. Če hočeš to senzibilnost izoblikovati, moraš imeti distanco do sveta in s tem tudi do oblasti. Vargas Llosa, poraženi kandidat za predsednika Peruja in nekdanji predavatelj na moji sedanji univerzi, je v knjigi Pisateljeva resničnost zelo dobro razčlenil, kako je roman metafora za kritiko sveta, ki je možna le zaradi distance. Če pisatelj to distanco odpravi in hoče oblast, naredi ravno to, česar ne bi smel. Po mojem lahko z oblastjo simpatizira, lahko jo podpira ali zavrača, vendar se ne sme pustiti zapeljati pojočim sirenam oblasti. Temu zapeljevanju pa se je - to rad priznam - težko upreti, še zlasti, če primerjamo učinek, ki ga ima npr. 1000 izvodov kake knjige, z učinkom javnega govora v množičnih medijih. Vsak pisatelj pa hoče komunicirati. To je strašna skušnjava, ki se ji marsikdo ne more upreti. Pri Handkejevem tekstu pa bi rad poudaril dvoje. Izkazalo se je, da dober pisatelj nima nujno tudi dobrega političnega čuta. Handkejeve ideje pač temeljijo na njegovih osebnih spekulacijah, in to je legitimno. Pisatelj je tako umetnik kakor tudi državljan. To sta dva ločena vidika. Kot državljan lahko razmišlja tudi v smeri, ki nam ni pogodu, vendar bi bilo napačno, če bi zaradi tega postavljali pod vprašaj njegovo umetniško delo. Če pa se velika večina slovenskih pisateljev ne strinja z njegovo izhodiščno tezo, je to pač avtonomno stališče, ki stoji nasproti drugemu stališču, tj. Handkejevemu, in odpira debato. Izpadi, kot npr. »ali smo ti za to dali nagrado Vilenica«, kot pravi v aforizmu Torkar v Književnih listih, so po mojem nepotrebni. Umetnost in politično stališče sta namreč stvari, ki med sabo ne bi smeli biti povezani, ne glede na to, da oboje prihaja izpod istega peresa. Pesmi ameriškega pesnika Ezre Pounda tudi ne zavračamo zato, ker je bil goreč privrženec fašizma.