Richard Nixon, patološko skrivnosten, kozmično asocialen in apokaliptično paranoičen, je vsako kritiko svoje politike razumel kot ogrožanje državne varnosti, svojo politično usodo enačil z usodo nacije, svoje politične nasprotnike zalezoval in šikaniral, jim podtikal spolne škandale, da bi pa res povsem nepredušno zaščitil svoje interese, je dal v Ovalno pisarno Bele hiše montirati skrivne magnetofone, ki so se avtomatično aktivirali na glas. Kar pomeni, da je vse pogovore s svojimi nič hudega slutečimi gosti skrivaj snemal na trak. Vse! Mojster politične špijonaže pač. Tricky Dick je sicer javnost najprej rotil, da je "Ekstremnost afere Watergate rezultat ekstremnosti časa, v katerem živimo"... potem je bentil, da trakov ne kani spustiti v javnost niti jih izročiti senatni komisiji, ker da bi s tem ogrozil državno varnost in ker da se potem z njim ne bi hotel več nihče zaupno pogovarjati ("Le kdo bi mi potem še dal kak nasvet")... na TV je ropotal, da je predsednik po definiciji imun na sodne naloge in da zaradi "izvršnega privilegija" sam odloča, katere dokumente bo poslal v javnost... toda na koncu mu ni preostalo drugega, kot da je te magične, enigmatične trakove, "Watergate Tapes", obelodanil. Veste, s tem hočem le dokazati svojo nedolžnost... kak stavek bo malce dvoumen, ker gre pač za zelo občutljive reči, saj razumete, ne... huh, tipi, ki me hočejo kompromitirati, so navadni izsiljevalci... in seveda, ameriškega sna ne ujamejo tisti, ki so zaspali.