Kako obtičal? Sploh nisem obtičal. Obtičal je film, mene pa so nagnali iz države v uspeh. To je bilo kot tista zgodba o hrabrem srbskem vojaku v solunskem pristanišču. Neki otrok se je utapljal, on pa skoči v vodo in ga reši. Ko spleza ven in je ves premočen, ga navdušeno pozdravijo, on pa reče, Ko me gurnuo, pička li mu materina. Tako je bilo z menoj, ko me je nekdo že brcnil v tujino, sem pač zgrabil še otroka in postal junak. Čeprav je v bistvu film postal slaven prej kot jaz. Slava pripada dejanjem, ne pa ljudem. Misterij organizma so hoteli zaustaviti, že ko je bil v montaži. Ko je imel aprila 1971 neki politbiro sestanek, jim je telefoniral direktno Brežnjev iz Moskve; tako velik je bil pritisk. Po projekciji za cenzorje prvoborce mi je Antonije Isaković, ki je takrat še bil faktor, rekel: poslušaj, ne bo ti lahko s tem filmom, ampak mi ga ne bomo prepovedali. In so podpisali karton, čeprav ga je sekretarka cenzure hotela odnesti, ker je vedala, da film ne sme skozi. Ampak mi smo podpise imeli in ko so začeli s svojo akcijo, smo bili že na poti za Cannes. Tam sem po prvi projekciji imel še eno ob dveh ponoči in potem še sedem neuradnih. To je bila takšna eksplozija, da so vsi naši časopisi pisali o filmu. In v svetu je film šel že v komercialne projekcije, začeli so ga vrteti na Danskem, delale so se kopije. Doma pa se ni smel vrteti, puljska komisija ga je ustavila. Samo hardlinerji v Novem Sadu so ves čas imeli neke projekcije in so vabili liberale iz Beograda, ker so jih s tem verjetno hoteli kompromitirati. Samo da iz Beograda nikoli niso prišli. Latinka Perović mi je rekla, da mi čestita za film. Kako čestitaš, glej, kaj mi počnete, sem rekel. Liberali v Beogradu so imeli takrat vse v Srbiji v svoji oblasti, držali so kulturo, tisk, imeli so Politiko, lahko so prijeli ali spustili kogarkoli. Tega ne delamo mi. Kako ne vi, saj gre vsa kampanja iz vaše hiše. Mi nismo edina oblast v tej državi, je rekla in s prstom kazala navzgor na Titovo sliko. Samo da jaz takrat nisem nič vedel, oni pa so vedeli, kdo je zadaj in kaj se dogaja. No, v tej situaciji se je pripravljala ta velika debata v Novem Sadu. Zveza borcev je poslala štiristo ljudi, v 100 avtomobilih so se peljali iz Beograda, od tega šestdeset ljudi nabranih v partijskih komitejih, tisti iz Novega Sada so jih končno prisilili, da si pridejo pogledat film. Ampak šlo je tudi veliko mojih prijateljev, tako da je bilo v Novem Sadu namesto štiristo sedemsto ljudi. In pri filmu je tako, da ga v kinodvorani enostavno ne moreš ubiti. Film je bil zanimiv in so ga začeli gledati. Čeprav so nabrali res odpadke iz teh partijskih organizacij, organizirane sovražnike, vendar so gledali film do konca in potem so mu dali sijajen aplavz. Ko so se prižgale luči, so začeli hoditi ven in govoriti proti filmu. V komisiji, ki bi morala film prepovedati, je bilo osem ljudi, Želimir Žilnik je bil zraven, in vsi so glasovali za, samo predsednik, ki je bil neki Madžar, je rekel, ljudje, saj me razumete, moram biti proti. Na koncu je moral glavni tožilec v Pulj poslati prepoved, ker da naj bi film predstavljal neko nevarnost. Ampak celo potem se je, mislim da iz Kranja, oglasil neki mlad direktor kulturnega doma, ki je ponudil, da bi plačal tudi globo, samo da bi lahko predvajal film. Globa za predvajanje filma brez odobritve cenzure je bila takrat milijon din. In v Pulju so ga vsi novinarji želeli gledati na zaprtih projekcijah, samo da je bilo to kot z neko železno roko vedno onemogočeno. Nihče ni mogel pogledati filma. Film so torej zadušili, mene pa ne. Dve leti je trajalo, da so me vrgli iz države. Šel sem februarja 1973. V novembru, decembru 1972 so odšli Latinka Perović, Nikezić, Koča Popović se je umaknil, aretirali so Lazo Stojanovića, Danila Udovićkega. Takrat je padla srbska vlada, aretirali so študente. In februarja je že bil tisti plenum, ki so ga organizirali Dolanc, Bilić, ne vem kdo vse, in potem sem moral oditi.