No, blišču in napuhu kardinala Rodeta se njegov naslednik Uran ni približal, niti ne kateri drug slovenski škof. A vseeno se postavi vprašanje, kaj je drugače. Nedvomno osebni slog, vendar vsebinsko ni velikih razlik. Je približno takšna razlika kot med Titom in kasnejšim kolektivnim predsedstvom. Pa nočemo enačiti zmerno vplivnega kardinala s političnim velikanom prejšnjega režima. Zdaj, poenostavljeno rečeno, slovenski škofje nekoliko bolj zadržano in vsi skupaj izrekajo enaka sporočila, kot jih je bolj radikalno, z bolj neodmerjenim jezikom in bolj zgoščeno sporočal sam Rode. Morda deluje nadškof Uran bolj dobrodušno. Že zaradi stasa in videza, toda pri ključnih vprašanjih (položaj RKC v sistemu države, vloga v javni šoli, celo ob vprašanju pravice muslimanov do svojega verskega objekta) ne kaže Uran nič več strpnosti kot Rode. Pravzaprav nasprotno. Tisto, na kar je Rode zgolj namigoval, je Uran prostodušno izjavil: »Praksa je žal pokazala, da so bile džamije, denimo v sosednji Italiji, večkrat žarišče terorizma…« Kakor koli že, razlika med Rodetovim personificiranim vodenjem, v katerem je njegova senca zakrila vse, in drobno senco postavnega Urana, ki ni preprečila pobegniti kolektivnemu klerikalnemu duhu iz steklenice, je bolj estetska kot esencialna.