Hrvaški predsednik Mesić v polemiki s hrvaško RKC (STA)Se spomnite, kako je včasih, ko se vse poletje ni skoraj nič dogajalo, vsakokrat pretresel Slovenijo s svojimi izpadi med velikošmarensko pridigo (takrat še) nadškof Rode? Rode je bil karikatura Cerkve. Takšen, kot bi ga literarno izrisal Dario Fo ali ekraniziral Pedro Almodovar. Blaziran govor, sladek, a grob, pobožen, a bizaren. Vsekakor pa nič asketski; nič puščavniški. Prav nasprotno! Razkošen in prevzeten. Že ko je prvič v vlogi novega nadškofa prečkal mejo, je zakoličil dotlej neznano podobo pristranskega in spolitiziranega poglavarja slovenske RKC. In jo ohranil tudi še, ko se je vrnil s fronte v generalštab, kot je odločitev o premestitvi nazaj v Rim komentiral sam. V Rodetovi zapuščini bo ostalo zagotovo nekaj nepozabnih pridig, intervjujev in izjav, ki so neredko presegle prag sovražnega govora, bizarnosti in perverznosti. Denimo, ko je v intervjuju branil domobranstvo, češ, da »… med vojno ni bilo, nikakor ni bilo jasno, kako se bo zasukala zgodovina, kdo bo prišel prvi v Slovenijo, ali bodo to zavezniki ali bodo to partizani, ki so prihajali z juga in s pomočjo ruskih čet«. Ali o »sramotnem« 55. členu ustave, ki da je v »nečast dežele«, ali ko je kritiziral zgrešeni koncept laične šole in ga nadvse neprimerno primerjal s pasjo dresuro (»In kot je nekdo rekel, ko so to zavrnili: To je dresura, slište, to je za..., za..., ne vem, za..., nemške ovčarje!«). Sam pa menim, da je bilo najbolj bizarno njegovo pojasnjevanje na predavanju v Kopru, kdo da je pravi ateist: »Umre ti oče, ti ga neseš in ga zlekneš v kanto. To bi bil čisti ateizem!« Izjava, kakršne bi se moral sramovati vsak dobronameren član cerkvenega občestva. A bizarnost misli ni bila Rodetova edina odlika. Tudi živel je v slogu, kakršnega rišejo Cerkvi najbolj nenaklonjene karikature. Janez Markeš ga je svoj čas poimenoval »knezoškof« – ne brez razloga. Ko se je, že kot kardinal rimske kurije, vrnil na obisk k svojim ovčicam v Šenčur pri Kranju, kjer jim je pridigal o skromnosti in ponižnosti, se je pripeljal z mercedesom CL 55 AMG z nič kaj pastirskimi karakteristikami (menda kar 5500 ccm, V8, 476 konj, 700 Nm, 4,7s od 0 do 100km/h). Vrednost takšnega novega vozila naj bi bila okrog 160.000 evrov! A kardinal se počasi odpravlja s funkcije. Ne bo spal na slami kot betlehemski pastirčki, ampak kot pravi knez. V baročnem dvorcu Goričane, ki ga ima od ljubljanske nadškofije najetega papirnica Goričane. In papirnica zdaj ekstremno razkošno prenavlja dvorec za potrebe kardinala Rodeta, ko se bo preselil nazaj v Slovenijo. Pred časom so mediji prinesli novico, da je Rode pri prenovi nadvse muhast in zahteven. Da so morali, kot je pisala Jana (16. junija 2009), na kardinalovo zahtevo razbiti že obnovljeno kopalnico, ker mu ploščice niso bile všeč. »Lani pred koncem leta nismo dobili božičnice kot prejšnja leta, ker za to menda ni bilo denarja. Za obnovo dvorca Goričane pa sredstev ne zmanjka,« stokajo zaposleni v papirnici.No, blišču in napuhu kardinala Rodeta se njegov naslednik Uran ni približal, niti ne kateri drug slovenski škof. A vseeno se postavi vprašanje, kaj je drugače. Nedvomno osebni slog, vendar vsebinsko ni velikih razlik. Je približno takšna razlika kot med Titom in kasnejšim kolektivnim predsedstvom. Pa nočemo enačiti zmerno vplivnega kardinala s političnim velikanom prejšnjega režima. Zdaj, poenostavljeno rečeno, slovenski škofje nekoliko bolj zadržano in vsi skupaj izrekajo enaka sporočila, kot jih je bolj radikalno, z bolj neodmerjenim jezikom in bolj zgoščeno sporočal sam Rode. Morda deluje nadškof Uran bolj dobrodušno. Že zaradi stasa in videza, toda pri ključnih vprašanjih (položaj RKC v sistemu države, vloga v javni šoli, celo ob vprašanju pravice muslimanov do svojega verskega objekta) ne kaže Uran nič več strpnosti kot Rode. Pravzaprav nasprotno. Tisto, na kar je Rode zgolj namigoval, je Uran prostodušno izjavil: »Praksa je žal pokazala, da so bile džamije, denimo v sosednji Italiji, večkrat žarišče terorizma…« Kakor koli že, razlika med Rodetovim personificiranim vodenjem, v katerem je njegova senca zakrila vse, in drobno senco postavnega Urana, ki ni preprečila pobegniti kolektivnemu klerikalnemu duhu iz steklenice, je bolj estetska kot esencialna. Pri nas se z vprašanjem spolitizirane Cerkve po Rodetu ne ukvarja več nihče iz sveta »visoke politike«, očitno v dobri veri, da je šest manj kot ena. Čisto drugače je na Hrvaškem, kjer je predsednik Mesić zagnal kulturni boj, v katerem opozarja, da je klerikalni duh ušel iz steklenice in se naseljuje v javni in državni sferi. V odnosih med predsednikom republike in hrvaške RKC je že dolgo tlelo, ker je v deželi vseprisotne Cerkve hotel Mesić zagovarjati ustavna načela laične države. Po tistem, ko so v Glasu koncila (vplivni hrvaški verski list) Mesića označili kot veleizdajalca in hlapca, je pozval vrh Cerkve, da se od takšnega karakteriziranja predsednika republike ogradi. Ker tega niso storili, se Mesić protestno ni udeležil zahvalne maše ob dnevu zmage in domovinske hvaležnosti v Kninu, Cerkev pa mu je prek Glasa koncila vrnila z uvodnikom glavnega urednika Miklenića z naslovom Kakšnega predsednika potrebujemo. Miklenić (povzeto po STA) piše, da Hrvaška potrebuje »zdravo in psihično uravnovešeno osebo«, človeka brez »komunistične« zgodovine, ki bi ga kompromitirala, človeka, ki ima zgrajen sistem univerzalnih vrednot in demokratični habitus ter ima rad hrvaški narod in državo, pripravljen pa se je tudi žrtvovati za hrvaške nacionalne interese. A tudi Mesić jim ni ostal dolžan in odprl je pravo, čeprav na Hrvaškem tabuizirano temo – namreč navzočnost verskih simbolov, konkretno razpel, v javnih ustanovah.Hrvaški kulturnobojniški prepir je poučen tudi za Slovenijo. Ker se meja med državo in Cerkvijo ne izrisuje jasno, si Cerkev jemlje vse večje pravice presojati o javnih vprašanjih in svoje vrednote vsiljevati kot univerzalne. Na Hrvaškem so se prebudili, ko je bilo že prepozno. Se bomo iz tega kaj naučili? v polemiki s hrvaško RKC (STA)