Do nastopa sedanje mestne oblasti je osrednja ljubljanska tržnica prav lepo živela, nič ji ni manjkalo. Ob tržnici je bilo postajališče, kjer je ustavljalo kar nekaj mestnih avtobusov. Kupci so prihajali peš ali pa z avtobusom, ni pa bil mogoč dostop do tržnice z osebnim avtomobilom. Ta mestna oblast je umetno ustvarila problem, da bi pokazala potrebo po parkiranju in s tem upravičila gradnjo garaž pod tržnico. A prodaja na tržnici se je zmanjšala za polovico, ko je bil čez Tromostovje ukinjen avtobusni promet. Tudi promet z avtomobili in parkiranje ob Plečnikovih arkadah in na Ciril-Metodovem trgu nista mogla nadomestiti avtobusa. Kupcev je bilo manj. Logično, saj so ljudje, ki se lahko vozijo z avtomobilom, v glavnem v službah, in to ravno v času, ko tržnica obratuje. Pa je ta mestna oblast hotela eksperimentirati še naprej in popolnoma onemogočila dostop do tržnice zaradi prestavljanja komunalnih vodov na več lokacijah hkrati. Zdaj daleč naokoli ni avtobusne postaje, najbližji postaji sta na Ambroževem trgu in pri pošti. Prodajalci so ostali tako rekoč brez večine kupcev. Veliko starejših ljudi, ki najraje kupujejo na tržnici, ne bo moglo priti do nje. Javni prevoz je bistvenega pomena za število obiskovalcev na tržnici in ne osebni promet, kakor ga želi prikazati mestna oblast.