Pošta za vas, je skozi domofon zahreščal brezbarven glas. Ker sem bil poslanec mlade države, takšne večerne pošiljke niso bile neobičajne. Toda ko sem prišel do glavnega vhoda, so se zaloputnila vrata in senca je hušknila v noč. Naslednjo noč me je zbudilo hrupno šumenje, kot bi veter vlekel skozi drevesa. Nekdo je vrgel dve molotovki pred vrata stanovanja. Ko se je policija z manjšo zamudo ovedela, da gre za politični atentat, je bila hiša v trenutku polna raznih kriminalistov. Kasneje je zadeva zamrla in šele po dobrih dveh letih sem izvedel, da so na policiji spisali ovadbo zoper pripadnika majhne, a narodno zavedne in še danes parlamentarne stranke. Ovadbo je mestna tožilka zavrgla, mene pa pozabila obvestiti, da imam pravico sam prevzeti pregon. Čemu pogrevam skoraj desetletje staro zadevo, sprašujete? Ker hočem diskreditirati Barbaro Brezigar?