Če bi se takšna tekma dogajala npr. pred 15 leti in bi Olimpiji namesto Kinderja nasproti stal kak Partizan ali Crvena Zvezda iz »bratskega« Beograda, bi bil ob takšnem sojenju v škodo Olimpije razplet tekme povsem jasen. Dvorana bi ponorela, iz grl tisočev navijačev bi zadonela Domicljeva »Slovenskega naroda sin«, na igrišče bi pričele deževati steklenice piva (takrat pločevink še nismo poznali) ali vsaj vžigalniki, igralec nasprotne ekipe pa bi se pričel teatralno valjati po tleh kot v kakšni bitki na Sutjeski ali Kozari, češ »Pogodio me u glavu neki prokleti Janez!« in sodnika bi tekmo z velikim užitkom prekinila. Epilog bi bil ta, da bi tedanja Košarkarska zveza Jugoslavije v »bratskem« Beogradu tekmo za zeleno mizo registrirala v korist »svojega« kluba, Olimpijo pa kaznovala z visoko denarno kaznijo in prepovedjo igranja v domači dvorani vsaj pet naslednjih tekem. Takšne razplete poznam, saj sem jih doživljal »v živo«, ko sem kot naiven najstnik hodil v Halo Tivoli in si tam na košarkarskih in hokejskih tekmah kvaril mutirajoče glasilke.