Ker tekma traja 90 minut, toliko traja tudi film. Edini »tujek« v Zidanu nastopi med polčasom oziroma »sodnikovim podaljškom«, ko avtorja v hipni montažni sekvenci pokažeta, kaj se je tega dne dogajalo po svetu in se sprašujeta, ali je kaj pomembnejšega od nogometne tekme. S tem posegom (seveda nezavedno) ne evocirata le slovite jugoslovanske televizijske serije Na vrat na nos, kjer sta Karanović in Grlić vsako epizodo sklenila s podobnim družbeno-političnim pregledom, temveč nehote »humanizirata« in aktualizirata topiko. Abstraktni film nenadoma postane film z zavestjo, kar ga zelo oddaljuje od drugega, verjetno znanega vpliva, filma Fussball wie noch nie (1971), v katerem je nemški režiser Hellmuth Costard s šestnajstimi 16 mm kamerami dokumentiral gibanje Georga Besta na tekmi med Manchester Unitedom in Sheffield Unitedom. Costardov film je bil »čist«, vsega odvečnega okleščen dokumentarni film z realnim zvokom in Bestom v prvem planu, medtem ko je Zidane njegov baročni, z novimi mediji obsedeni somišljenik, še najbolj fascinanten z zvočnega vidika, saj avtorja – poleg nepotrebnih glasbenih vložkov skupine Mogwai – občasno izolirata posamezne zvoke, npr. Zidanovo dihanje, šum hoje po travi, brcanje žoge, celo krike posameznikov iz občinstva. Gre za očitno manipuliranje z realnim zvokom, kar bi puristi označili za nedopustno početje, sam pa sem postopek doživljal kot dobrodošel dodatek v verjetno prvem športnem eksperimentalnem filmu.