»Počakaj, ni še konec,« je nadaljeval Sabahudin. »Ko sem se vselil semkaj, mi je zgodbo povedala stara mamka iz soseščine. Rekla je, da je zanalašč prišla pogledat, kdo sem. Ali bom ostal v hiši ali bom pobegnil ...« Sabahudin se je blago nasmehnil, ko se je spomnil radovedne starke, in spet povzel: »Rane, ki jih je Sarajevu zadala vojska princa Evgena Savojskega, so bile globoke. Mesto je le počasi okrevalo. Veliko ljudi je bilo pobitih, imetje izropano. To dvorišče in hiša sta bila dolgo prazna. Nihče ni prišel. Bilo je, kakor da se je tu naselila smrt. Toda, glej, zgodba pravi, da so fuksije, ki jih je bilo polno dvorišče, še naprej cvetele. Baje jih je ponoči hodila zalivat Zejneba. Cvetele so, vse dokler jih ni prekril sneg ... Potem je spomladi prišel neki moški, da bi obnovil hišo in dvorišče po svoji zamisli. Toda, pravijo, Zejneba mu ni dovolila. Pognala ga je, kakor tudi veliko drugih. Brž ko stopi na dvorišče hudoben človek, pravijo, se prikaže ob vodnjaku, vsa v belem, kakor nekoč ... Samo oči, pravijo, ne poveša sramežljivo, kakor se spodobi dekletu, temveč gleda strmo, kot da govori: poznam te, ne sodiš semkaj, tvoje misli so zle in dejanja slaba, smrdljiv rep se vleče za teboj, najbolje je, da se takoj pobereš ...«