Doma sem z obrobja Slovenije, s podeželja, v Ljubljani pa živim pri stari sorodnici, ki je čez poletje skoraj nikoli ni doma, ker je raje pri neki drugi sorodnici na Primorskem. Še vesela je bila, ko sem ji povedala, da se bom pripravljala na izpite in zato le za konec tedna šla kaj domov. "Pridna, pridna! Mi vsaj ne bo treba hoditi zalivat rož in zračit stanovanja." Mami pa se je čudno zdelo... Oče je rekel, da me čez poletje potrebujejo doma zaradi opravil na kmetiji, nasprotoval pa ni. Nikoli staršem nisem delala problemov, bila sem odlična dijakinja, in to je bilo vse, kar sta pričakovala od mene. Zdaj pa ljubezen... Še vedno vidita v meni pridno deklico, ki ji ne mešajo možganov fantje. Kaj šele da bi ta deklica zlezla s fantom med rjuhe. Kako naj jima razložim, da nisem več majhna in - bog se usmili - tudi ne več nedolžna. Fant je dve leti starejši od mene, uspešen študent in pošten. Oče je zdravnik, mati profesorica. Moji doma imajo osnovno šolo, kar pa je najmanj pomembno. Imam najboljše starše, boljših si ne bi želela. Fantove starše sem že spoznala, vedo za naju in če kakšno noč manjka, ker ostane pri meni (sorodnica naj kar uživa primorski zrak), se ve, kje je, in ni kakšne panike. Kaj pa naj jaz naredim?