Ampak vse to ni nič v primerjavi z dogodki preteklega tedna. Sredi tedna, ob 6.30, me prebudi klic po telefonu, ko izvem, da je bilo v prostore poslovne stavbe vlomljeno. Nenormalno živčno razmišljam, kaj vrednega sem imela v pisarnah, kaj moja sodelavka, medtem ko hitim, kolikor mi cesta dopušča, v službo. Pred stavbo me pričaka četica zbranih, vsi iz sosednjih pisarn. In nismo mogli v hišo. Kajti kriminalisti še (že) preiskujejo, kakšno je bilo kriminalno dejanje. Vhod je zapečaten s PVC trakom (POLICIJA POLICIJA POLICIJA …). In v pisarno smejo le tisti, ki so na vrsti, na vrsti pa je bilo šele pritličje. V resnici sem prišla na vrsto šele ob 10.30 in bi bilo z mojega zornega kota popolnoma vseeno, če me sploh ne bi klicali, kajti na ta način bi mi pustili eno urico spanca in mi pokvarili dan šele ob 8.30, ko bi prišla na delo. Vlomili so pravi »profesionalci«, kajti iskali so denar, fotoaparate, nove gsm aparate, prenosne računalnike ... V pisarne so vlamljali učinkovito, tiho in brez napak. Z nogo so odtrgali ključavnico, zato sem predlagala forenzičnemu kriminalistu, ki mi je deloval kot popoldanski učitelj izrezovanja zobotrebcev iz bukovega polena, da naj si kot dokaz snamejo (že itak – oprostite izrazu - zjebana) vrata in imajo odtis podplata za neizpodbiten kronski dokaz. Glede na strokovnost vloma sem bila prepričana, da so bili opremeljeni z najsodobnejšo vlomilsko opremo, orokavičeni ter pripravljeni izogniti se vsem laserjem in kameram, ki smo jih imeli vključene za preventivo. Dejstvo je naslednje: eden ali več tipov, džankijev, zdolgočasenih pohodnikov na tuje računalnike, avanturistov in pijancev je vlomilo v stavbo, kjer sem jaz, priznam, koza stotonska, krava stupidna, idiotska kobila, hranila preko noči svoj prenosni računalnik. Vseeno mi je za aparat, vseeno za torbo, čeravno mi je dolgo služila in prenesla vse, od mojega kihanja v avtu do bruhanja mojih otrok, ampak spoštovani, moji ljubi nočni obiskovalci, saj vem, da ste slučajno hodili tod mimo. Mi je tudi jasno, da vam je najbrž noga kar poletela k pisarniškim vratom, da so se razletela kot osteoporozna kost moje sosede. Najvljudneje, najponižneje, poglejte, celo pokleknila sem, vrnite mi moje »file(je)«. Ne bom jih pekla, ne kuhala ne tenstala. Ampak v njih je moj intelektualni napor zadnjih nekaj let. In brez njih sem zdelana in brez moči. Obljubljam, da bom redno nakazovala za Unicef, kritizirala starše, ki zapostavljajo otroke, in vam hodila zalivat vaše zelene gredice.