V tej maniri sem nekoč tudi prebiral nekakšno brošuro, kjer je nek sociolog vzel v obzir opozorilo »ne hodi po travi« in ga komentiral v smislu, kaj naj bi bilo takrat, v socializmu, več – trava ali človek. Prednost je dal človeku, če si želi hoditi po travi, pač naj. Potem sem hodil po travi in če me je kdaj kdo nadrl, sem mu samozavestno odgovoril, da je prvo človek, potem šele pride trava. No, ta rajski vrt, ki seveda ni poznal kakršnekoli lastnine, se je seveda spremenil v zaparceljenost materije in seveda v pravni kozmos zakonov in se v nekem smislu tudi precedil čez mero zdravega razuma, v t.i. anomalijo prava, kot mi je zadnjič to pojasnil nek znanec pravnik, ki me je ob tem opozoril, da ima po predpisih EU-ja celo kumara svoj pravni normativ, dolga naj bi bila 25 cm. No, na tej točki, ki močno diši po absurdu, se tista primarna misel, kmečka pamet, enostavno izgubi v brezpotjih normativov, ki so jih uzakonili zgolj ljudje, dostikrat v službi določenih lobijev; v ozadju je seveda denar. V primeru kumar so bili to verjetno tisti, ki so imeli kumare dolge točno ali najmanj 25 cm in so s tem seveda pometli z malimi kumaričarji. Medijsko podprti, saj so si po določenem času lahko tudi plačali reklamo, so nam zagotavljali, da je edina prava kumara dolga 25 cm, vse ostale so bolehne, če pa so zrasle bistveno več, so verjetno biološko oporečne. Ko se človek navadi 25 cm dolgih kumar, jih pridno melje kakšna tri leta, seveda takoj opazi tisti škart, ki se baše z ostanki nenormirane proizvodnje, tiste klošarske jedce 20 cm dolgih kumar in tiste nabuhle kumaričarje, ki se bašejo s kemično oporečnimi bajsastimi kumarami. To so ljudje, ki nekako ne sodijo v elito. Skratka, po treh letih je človeku zelo težko dopovedati, da je kumara pač kumara, da je trava zgolj trava, človek zgolj človek, ker zakoni niso čisto na odmet, red mora biti, saj ga predpisuje in skrbi za njegovo upoštevanje sama država.