Velenje je bilo nekaj let moj drugi dom. Mesto, ki so ga nekoč začeli graditi kot izziv sodobnosti in kot dokaz skrbi za delavski razred, je zdaj zame malo depresivno. Arhitekturno je še zmeraj zelo socialistično. Vanj so pač nekoč prihajali znameniti slovenski arhitekti in vsak je v njem pustil svojo sled. Za tisti čas modernistične zgradbe so rastle kot gobe po dežju, šlo je za arhitekturni eksperiment, ki je mesto razkazoval kot raj proletarcev, v resnici pa so se stili in slogi in oblike tako zmešali in pomešali, da je vse skupaj bolj spominjalo na igračkanje kot na resno arhitekuro. Prej so med znamenite stavbe zarisovali in urejali velike parkovne površine z zeleno travico, »Hoditi po travi, spodobi se kravi«, in je mestna oblast imela posebne čuvaje lepe trave. Potem je zmanjkalo prostora in zdaj je manj zelenega in več betonskega in nekaj najnovejših zgradb, ki so padle z Lune ali nekaj podobnega. Ena, ki je veliki megatrgovski center, je še prav posebej v oči bodeča in je niti fotografirati ni mogoče ker pač ne bi bilo spodobno, objaviti jo v njenem vseobsežnem kiču.