Pozimi se je potuhnil, se valjal po postelji, hodil po sobi gor in dol, motil svoje tri kamerade, s katerimi je zdaj živel in preklinjal. Zdelo se mu je, kot bi živel v popleskani kletki, okičan z lepim perjem in privezan za noge k vratom. Imel je vse. Hrano, posteljo, oskrbo in tu pa tam še celo denar. S svojo starostno pokojnino bi zunaj ne mogel ne živeti ne crkniti, to je vedel. Za delo ni bil več, pil je iz dneva v dan bolj in tudi ni mislil nehati. Ker je bil zapil še harmoniko, se mu je v prsih nabirala kepa nemoči in srda, čudna reč, ki se mu je vsake toliko časa odprla kot rana in moral je jokati. Malo je jokal kot otrok, malo kot mož, a veliko zdaj, ko je starec in ko jok nič več ne pomaga … »Toda, saj jok nikoli ne pomaga,« je pomislil. Ko bi v življenju že prej več robantil in klel, bi mu ratalo, tako kot je nazadnje Filipu, če bi kdaj pa kdaj znal udariti, tudi s pestjo, bi bilo vse drugače. Pa če bi ga ne zvlekla nase ta prekleta muzika in ženske.