Medtem ko je govoril, je hodil po sobi gor in dol, v njegovem glasu pa sem lahko slišala nasprotujoče si tone veselja in obupa ali pa bi bilo morda bolje reči strahospoštovanja, in to strahospoštovanja človeka, ki se prebija skozi neznane vode, tako da sem se spomnila na namig o Kolumbu, ki ga je izrekel tisto noč, ko je predme postavil svojo knjigo. Večer je bil nekoliko hladen in v kaminu delovne sobe, kjer sva sedela, so počasi gorele velike klade lesa. Prasketanje ognja in odsev na zidu, vse to me je spomnilo na stare čase. Tiho sem sedela v naslanjaču zraven ognja, premišljevala o vsem, kar sem slišala, še naprej zaman ugibala, kaj se dogaja, kot da bi kakšna skrivna vrata zaprla pred menoj vse fantazmagorije, ki sem jim bila priča. Naenkrat pa sem se zavedla, da se je v sobi nekaj spremenilo in da gre za nekaj nenavadnega. Nekaj časa sem se ozirala okrog sebe in zaman iskala spremembo, za katero sem bila prepričana, da se je zgodila; miza zraven okna, stoli, zbledela zofa, vse je bilo kot ponavadi. Nenadoma se mi je posvetilo: vedela sem, kaj je krivo. Obrnila sem se k profesorjevi mizi, nameščeni na drugi strani ognjišča, na kateri je stal umazan doprsni kip Williama Pitta, ki ga dotlej še nisem opazila. Potem sem se spomnila, kje je to umetniško delo običajno bilo; v najbolj oddaljenem kotu zraven vrat se je nahajala stara kuhinjska omara, ki je štrlela v sobo, na vrhu te omare, štiri in pol metre od tal, pa je stal doprsni kip in tam, o tem ni bilo dvoma, se je nabiral prah že od začetka stoletja.