Pred kamnom ugledam veliko plavut; lipan je, še vedno v svatbenih barvah. Hitro, a previdno pobira mojemu očesu nevidne žuželke. Pazljivo mu ponudim, a prav porogljivo mi tako rekoč pred nosom pobira, seveda ne moje muhe. Spomnim se na majcene posnetke komarjevih ličink, ki mi jih je že pred časom podaril nek ribiški kolega. Navežem eno, stisnem zalust in ponudim, a brez uspeha. S kakšno natančnostjo izbira svoj plen! S spoštovanjem v srcu se za nekaj minut zazrem v čudovito bitje. Opazujem, kako elegantno se dviga in pobira. Zamenjam predvrvico z 0,10 in ponovno poskusim. Kakor blisk se vzdigne in ravno, ko sem srce že čutil v grlu, se obrne in se spusti nazaj na dno dnu. »Krasen je, res je velik,« si zamrmram v brado. Ocenim ga na dobrih 43, morda 44 cm. Dogajanje v vodi postaja vse bolj živahno. Lipan začne znova pobirati, ponudim mu še enkrat; dvig, rahlo odprt gobček, refleksen zateg, občutek teže v desni roki ja, to so tisti trenutki in občutja, zaradi katerih hodim na ribolov. Z značilnim lipanskim vrtenjem se poskuša rešiti, si izboriti pot v svobodo, v globine, kjer se počuti varen in kjer je doma. »Velik je,« si ponovim, tokrat glasneje. Počasi ga z nežnim utrujanjem uspem spraviti do brega, z levo roko odprem zaslonko fotoaparata in ga enkrat fotografiram. V plitvi vodi ga, utrujenega, izmerim. Meter pokaže 46 cm; pravi lepotec, čudovitih barv. Počasi ga odpnem, ga pridržim v curku, da se naužije kisika, ter ga s tremi posnetki ovekovečim, poljubim na gobček in vrnem Njej, ki ga je vzredila in kateri pripada. Spoštljivo postanem, dokler se ne izgubi pogledu. Pomislim, da se sploh ne spomnim, kdaj sem nazadnje ujel lipana in Ji ga ne vrnil nazaj. Pri srcu mi postane prijetno toplo; kot da sem na poseben način postal bližji naravi.