Prihajate iz Prekmurja, torej ste tam zagotovo obiskovali osnovno šolo. Kakšen učenec ste bili? Nagajiv, miren, živahen? Hm, pred leti sem se namenil do profesorice Osterc. V osnovni šoli nas je učila slovenščino. Bila je najbolj stroga in najbolj korektna profesorica. Od nje sem želel izvedeti točno to, kar me sprašujete. Kakšen človek sem bil v tistih letih? Kako so me videli drugi? Pa sem zamudil. Žal je prej umrla. No, kolikor imam realno sliko, mislim, da sem bil še kar »živahen«, da ne rečem včasih problematičen, vendar me je reševalo to, da sem bil odličnjak. Kje ste nadaljevali šolanje in kolikokrat ste pavzirali (pavziranje je danes obvezen del študija)? Po murskosoboški gimnaziji sem se vpisal na ekonomijo in se po enem semestru soočil z dejstvom, da mi zunanja trgovina ne bo omogočala potovanja po svetu. Do jeseni, ko sem se vpisal na filozofsko fakulteto, sem delal in štopal po Evropi. Tudi pozneje, proti koncu študija na germanistiki, sem pavziral, kar mi je bolj koristilo kot škodilo. Sicer sem pa ves čas tudi nastopal z bandom Horizont. Pavziranje zna biti najbolj koristen čas študija. Če prehitro diplomiraš, si verjetno nekaj zamudil, izpustil. Katero področje vas je v času šolanja najbolj zanimalo? Rock’n’roll in nič drugega. V širšem in ožjem, glasbenem smislu. Kdaj in kje se je pričela vaša pevska kariera? Težko je reči, kdaj se prične kariera in kaj to sploh je. Verjetno enkrat leta 1975, ko smo za nastop v Žalcu s Horizontom zaslužili vsak za en golaž. To je bil najslajši honorar. Poješ in igraš, pa te še plačajo! Katera je vaša prva pesem in kdaj je izšla? Mislim, da enkrat po tistem golažu. Naslov pesmi je bil Horizont, refren pa je šel nekako takole: »... do horizonta še dolga je pot, a glej, ob poti vse polno je rož …!« Vse vaše pesmi imajo izredno globoka besedila. Jih pišete sami? V kakšnem razpoloženju morate biti za tako popolne izdeleke? Besedila pišem zmeraj sam, glasbo pa si deliva običajno z mojim dolgoletnim sodelavcem Mirom Tomassinijem. Pravzaprav ne veš, kako ti uspe ustvariti lepo pesem. Če bi vedel, bi jih napisal več (smeh). Se mogoče spomnite, kaj je bil razlog za nastanek besedila Od višine se zvrti? Spomnim se, da mi je bil zelo všeč stih »... I want to be seen in the back of your car …« enkratne skupine The Smiths. In potem je nastajala od zadaj, proti začetku. Kaj bi še počeli v življenju, pa vam mogoče čas ali druge ovire tega ne dopuščajo? Malo več bi bral knjige, hodil na ribolov, na morje, na Muro. Ampak važno je, da ne rečem: »Bil bi več z otroki.« Z njimi sem kar precej, hvala bogu. Kaj vam pomeni občutek na koncertu, ko lahko zapojete 15 let star komad in slišite petje prav vsakega obiskovalca? Hm, res, Tista črna kitara je stara še več kot 25 let. Dandanes, ko spomin ni v modi, ko se ne zavedamo, kako pomemben je za nas posameznike kot tudi za narod, in nam ga tudi namerno brišejo in spreminjajo, je to zelo dragocena »pridobitev« (smeh). Izdali ste tudi štiri knjige. Zakaj ste se odločili za pisanje knjig? Dve sta knjigi poezije, pravzaprav besedila, zapisana v knjigo, ena je pesmarica, zadnja pa je zbirka pesmi Povest o Beltinški bandi. Pri zadnji je bil vzrok prav gotovo zgodovinski spomin, o katerem sem govoril prej. Vaša najljubša hrana in pijača? Morska in murska. Katero zvrst glasbe radi poslušate? Ptičje petje. Katero knjigo ste prebrali nazadnje? Kot ponavadi jih prebiram nekaj naenkrat in v zadnji sklop spadajo Derviš in smrt, Devetsto, Halo, Prekmurje od Ferda Godine. Kateri film ste si ogledali nazadnje? Uf, muka mi je hoditi v te megakine! In prav zato prenekaterega na žalost izpustim! Brez česa Vlado ne more živeti? Ne vem, verjetno brez kitare. Kje vas lahko poslušamo v poletnih mesecih? Nastopamo na večjih koncertih v Kopru, v Izoli, v Prekmurju, v Trebnjem, v Križankah. Sam bom gostoval v družbi odličnega kitarista Beppa Gambetta in Seana Cannona, pevca slavnih Dubliners po Jadranu. Konec poletja, 30.in 31. avgusta, pa pripravljamo glasbeno karavano Z Goričkega v Piran, dvodnevno potovanje, s katerim bomo predstavili nov album Cesta. Maja Kranjc