Iz mirnega, varnega vaškega okolja je odletel v državico Kiribati v Oceaniji in se odločil za bivanje med domačini v vasi Raweai na atolu Maiana. Neverjetno lepo so ga sprejeli, vživel se je v »njihove tokove«, se z njimi zabaval in se s težavo izognil poroki. Domačini mu odprejo svojo dušo, pokažejo temperament, pa tudi zanimanje za naš - evropski svet. Za sneg! Spraševali so namreč: »Se hiša podre, ko pade nanjo tisti, hm, sneg? Je tista stvar trda ali mehka? Kako se lahko pride skozenj? Se ubiješ, če padeš nanj?« Pojasnil jim je in dodal, da se lahko po njem vozi človek tudi s smučmi, navzgor zavihanimi deskami… »Nemogoče! Je nanje pritrjen motor?« so se začudili. On pa je z njimi hodil na ribolov in na podlagi teh opazovanj so nastali prelepi opisi neomadeževane narave, avtor pa je tudi opazil povsem drugačno pojmovanje časa pri Kiribatijcih, saj se tam čas resnično ustavi. Nedelja je tam nedelja. Takole jo opiše Mare Cestnik: »Raweaičani so ves dan ostali v svojih zakmašnih oblačilih. Otroci so se razposajeni igrali ter šli ob plimi plavat v laguno. Ženske so pripravile preproste obroke. Drugače so ves ljubi čas poležavali, se resnobno pogovarjali, prebirali sveto pismo ali katero drugih redkih, že ničkolikokrat prebranih knjig, si dali opraviti z otročadjo. Žene so možem in sinovom čistile lase, dekleta so se brez konca česala med seboj ter si pletla in razpletala kite…« Kot svet Gaughinovih tihomorskih slik. Vse to popisuje Mare Cestnik s tekočo in pristno pripovedjo, da narava sočno, živo, intenzivno, skoraj v naturalističnem koloritu vzbuhti v bralčevi domišljiji. In še tale stavek za konec: »Nedelja je na Kiribatiju praznik, v resnici dan, ki je za bogove ter njihova poslanstva v človeku.« Kakšno nedeljo si vzemite za počitek, in če ne bo gostov v hiši, si preberite Cestnikovo »Hišo za goste.«