Nobenega dvoma ni več, Srbi gredo lahko mirno še tretjič na volitve za predsednika, ker je končno zagotovljen temeljni demokratični pogoj (po zaslugi Koštunice, seveda). In kaj je to? Da so državljani o vsem natančno informirani. Neobveščen državljan ne more demokratično voliti, še najmanj predsednika države. In kaj je prebilo ta informativni nedemokratični zid? Najprej analitična reportaža resnih tabloidov o prvih dneh zaporniškega življenja slovitega Miodraga Lukovića Ulemka Legije Ćumeta Šarenog, ki bi morda lahko dal kakšno skromno informacijo o umoru Zorana Đinđića, če ga že ni osebno ustrelil. Pravosodno ministrstvo je namreč sporočilo, da glavnoobtoženi Legija v svoji celici nima jakuzija (sramota za takšno državo), ne roštilja, čeprav ga obožuje, ne vin izbranih letnikov. Da ne bi kdo slučajno pomislil, da v državi obstajajo ljudje s privilegiji. Tabloidi pa so šele prek odvetnikov zvedeli za volitve pomembno informacijo, saj bo njegovo pričevanje morda potunkalo koga od predsedniških kandidatov, da se Ćume počuti zelo dobro, da veliko bere (končno!), da je hrana zadovoljiva (zanimivo!), da se sprehaja in da je navdušen, ker taista policija skrbi tudi za varnost njegove družine! Nobenega mučenja? Pa saj centralni beograjski zapor ni nikakršen Abu Grajb in policaji niso podivjani jenkiji! Demokracija vlada, prijateljček, demokracija! In ker je demokracija, lahko volilci zvedo prav vse o predsedniških kandidatih. Časopisom je zelo ljub opozicijski kandidat Boris Tadić, zato so volilci o njem lahko zvedeli tudi naslednje skrivnosti (zaupala jih je njegova mama). Boris sploh ni bil lep dojenček. Imel je pomečkan obraz in prijatelji so ji svetovali, naj se z njim sprehaja po podstrešju. To baje pomaga. Nenehno je mislil na hrano. Vedno je bil prvi za mizo in prasetina mu ni šla iz glave. Ko so kupili klavir, ga je klicala, naj pride z dvorišča, da bo videl, kaj so prinesli, on pa se je drl, ali je prase. Hodil je na ure violine in se vračal umazan kot prašič. Na koncu leta so ugotovili, da sploh ni hodil v glasbeno šolo. Oboževal je pašteto, ki jo je polizal s kruha, slednjega porinil pod vzglavnik in hotel nov kos. Učil se je samo čez poletje. Ni si umival rok, nenehno jih je tlačil v žepe in ni maral striženja. Vedno je zamujal. Rad se je potapljal in lovil paglavce. Tako mama. In kdo, lepo vas prosim, ne bi imel prav Borisa za predsednika? Manjkajo samo še podatki, kdaj so drugi kandidati začel hoditi na kahlico, ali so vrtali po nosu in spuščali vetrove ob obiskih sitnih sorodnikov, in demokratične volitve se lahko začnejo.