Popoldne si bo šel ogledat film, o katerem je moral pisati, tudi zaradi tega je imel slabo vest, čeprav je bila doma tašča, torej je bilo vse v redu. Po službi je odšel po nakupih, ničesar, kar je bilo na spisku, ni pozabil. Pomislil je celo, da bi kupil ženi kako darilo, pa se ni mogel spomniti ničesar primernega. Nato je šel v vrtec po hčerkico, ki je bila menda danes posebno poredna. Vprašal je deklico, kaj misli o tem, da bi kupila mamici in babici kako darilo, mamici, ker je rodila hčerkico, babici, ker ji pomaga, da nima preveč dela. Bila je kar zato: »Rožice in bonbone. Kaj pa sestrici?« Rekel je, da je sestrica še premajhna, bonbonov sploh ne sme niti ne zna jesti. »Polula se v hlačke in mora imeti plenice,« je rekla zaničljivo. Razložil ji je, da vsi dojenčki lulajo, da traja kar nekaj let, preden se naučijo hoditi na kahlico. »Jaz grem lahko že na stranišče.« »Ti si hvalabogu že velika deklica, ko si bila dojenček, si pa prav tako lulala v hlačke, pa smo te vseeno imeli radi.« »Imaš rad tudi sestrico?« »Seveda, saj je moja hčerkica tako kot ti.« »Ampak mene imaš rajši?« To ga je spravilo v zadrego. Očitno se ljubosumnosti pri dveh hčerah ne da izogniti. Zatekel se je k resnici. »Mislim, da imam tebe rajši, ker si pač že velika in so mi malo večji otroci bolj všeč. Ampak to ni prav in upam, da bom, ko bo sestrica malo zrasla, imel obe enako rad.« »Ampak mene si imel rad, tudi ko sem bila dojenček?« »Zelo,« je rekel po pravici. »Zakaj pa sestrice nimaš?« »Saj jo imam, zelo jo imam rad. Morda se mi samo zdi, da imam tebe rajši. Ker si pač že tako dolgo moja punčka.« Zdelo se mu je, da se je kar dobro izmazal, hči je bila videti zadovoljna. Vendar je imel občutek, da ni vse v redu in res ni bilo. Hčerka je namreč mamici in babici povedala, da jo ima očka rajši kot novo sestrico, malo po svoje je povedala in ni se mogel kaj dosti izgovarjati. Bil je slab oče in slab pedagog, glede tega sta se obe, tašča in žena, strinjali.