V majhni iraški vasi je v davnih petdesetih letih minulega stoletja dotrajal preprost most. Popustil je, se nagnil in skorajda padel v lokalno rečico, ki je ločevala skupinice hiš na eni strani in bazar, kavarne in ostale javne prostore na drugi. Lokalni veljaki so staknili glave in pozneje se nihče več ni spominjal, kako so se odločili ravno za nekega mladega arhitekta iz ZDA, da jim »sestavi« nov most. Nadebudni arhitekt je po ogledu terena najprej ugotovil, da je stari most stal na popolnoma »iracionalnem« mestu in povrh nikakor ni bil najkrajša pot od hiš do bazarja. Tako je vaščanom po logiki »racionalne« zahodne pameti skonstruiral most, ki naj bi jim skrajšal vsakodnevne poti in s tem olajšal življenje. Seveda se ni vprašal, čemu je stari most stal na mestu, na katerem je. Pot čez stari most je vodila do bazarja tako, da je od zadaj obšla vse kavarne in druge javne prostore, kjer so se zbirali in posedali moški. Tako so ženske lahko nemoteno hodile na bazar, ne da bi jih moški »preštevali«, nadzorovali ali jih oštevali, češ da jim delajo sramoto s svojim »postopanjem«. Seveda so moški dobro vedeli, da njihove žene hodijo na bazar. Toda, če niso hodile ravno mimo njihovih (in posebej še sosedovih) nosov, so se lahko delali, da so ženske lepo doma, kamor sodijo. In zaradi novega mostu so nekaj časa zares bile. Pa ne za dolgo. Prav kmalu so našle način, da so prepričale svoje moške, naj obnovijo stari most. Novi most je bil iz neustreznih materialov, na katerem je ob najmanjšem deževju drselo tako ljudem kot oslom. Ženske so zaigrale na to karto in dobile nazaj svoje stare poti do bazarja.